platonski svet

Ne verjamem v zarote. Ne verjamem, da v ozadju slabe prodornosti električnih avtomobilov stoji nek veliki brat. Bom poskušal razložiti.

Najprej vozilo in njegov pogon. Električni avtomobili so stari skoraj 100 let. Pred avtomobili na fosilna (in po novem bio) goriva imajo eno pomembno slabost. Slaba avtonomija in relativno dolg čas polnjenja. Postavimo se v kožo kupca, ki je petdeset let nazaj kupoval avto. Na izbiro ima:

A) vozilo, katerega večino lastne teže predstavljajo baterije (prostora za potnike in/ali tovor je bolj malo, z enim polnjenjem  ima domet 100 km, polnjenje pa traja 8 – 10 ur

B) vozilo, s katerim lahko peljemo velike količine tovora in potnikov, domet vozila z enim polnjenjem je  250 – 300 km, polnjenje pa traja 2 minuti

Mislim, da tu s strani kupca ni kakšne hude dileme.

Predstavljajte si še tehnološko razvitost akumulatorjev izpred 50 – 70 let in jih primerjajte z današnjimi. Še deset let nazaj so bile baterije razvojno na tako primitivnem nivoju, da so porabile večino prtljažnega in potniškega prostora v osebnem vozilu.

Nekatere vrste vozil nikoli ne bo poganjala elektrika. Recimo težkih tovornjakov. Potem so tu ladje, pa letala. Le malo kdo se zaveda dejstva, da brez nafte tudi elektrike ne bo. Kako bomo pripeljali uparjalnik do elektrarne. S konji?

Nekatere zadeve so preprosto nezamenljive. Recimo parni stroj. Vrhunec pridobivanja energije, najmodernejše od najmodernejšega predstavlja parni stroj. Razlika je le ta, da nam parni stroj ne poganja več premog temveč jedrska energija.

Napredek v jedrski energiji gre v smeri izkoriščanja visoko radoaktivnih odpadkov za pridobivanje energije. Trenutno te odpadke skladiščijo kar ob reaktorjih, čez par let pa jih bodo prodajali rusom.

Napredek pri pridobivanju fosilnih goriv gre v smeri boljšega izkoriščanja nahajališč. Tako ponovno odpirajo stara naftna polja in iz njih vlečejo tisto, kar pred desetletji niso mogli.

Kdo je v zadnjih 100 letih oviral proizvodnjo električnih avtomobilov. Nihče. Težava je bila predvsem v uporabnosti in ceni vozila. Danes so baterije manjše, cenejše, pa tudi hitreje se polnijo.

Predvsem pa (in kar je tudi najpomembnejše) spremenile so se navade voznikov. Voznik v nekem mestu se s hitrostjo 20 km/h pomika kakšni dve uri na dan od svojega doma, pa do delovnega mesta in nazaj (uro zjutraj, pa še uro popoldne). Potem dodajmo še kakšno uro ali dve za nujne opravke kot so nakupi, rekreacija, družabni dogodki… V povprečju naredi 50 km/dan. Za takšno uporabo je električni avtomobil več kot dovolj.

In seveda je tu še vprašanje sposobnosti elektroomrežja. A se zavedate, kaj bi se z našim elektroomrešjem zgodilo, če bi vsi prebivalci večjih mest z bljižnjo okolico (Ljubljana, Maribor, Celje, Jesenice, Kranj, Koper, Nova Gorica, Novo Mesto, Velenje, Trbovlje Ptuj, Murska Sobota ) čez noč naenkrat začeli polniti 300.000  električnih avtomobilov.

Ljudje imamo možgane. Sposobni jih pač uporabljajo bolj kot ostali. Tu med moškimi in ženskami ni razlike. Pri samozavesti pa se stvari malce zapletejo.  Medtem, ko moški dojemamo samozavest kot nekakšen egoizem v pravi meri (vir samozavesti je torej v osebi sami), je osnova ženske samozavesti zunanja. Ženska potrebuje ogledalo.

Povprečni ženski se zdi vredno samo tisto, kar je zanimivo drugim. Kolikokrat se zgodi, da ženska spelje fanta prijateljici, prej pa se ji je revež zdel popolnoma nezanimiv. Zanimanje drugih v ženski spodbudi nabiralski nagon. Sosed ima prikolico na morju, a jo ne bi imeli še mi, soseda je šla z družino v toplice, letos je moderno… Težava moškega pri vsem tem je, da si ženska ne izbere ene družine, temveč pobira primere pri različnih družinah. Funkcija moškega v takšni situaciji je, da babi poskuša dopovedati, kako nihče ne more imeti vsega, kako si tisti s prikolico na morju ne morejo privoščiti…

Zadeva s samozavestjo se še dodatno zaplete znotraj odnosa. Ne vem, kaj bi rada, vem samo to, da mora biti po moje. Osnova za tovrstno samozavest je posesivnost.

Samozavest pri ženski je produkt katastrofalne samopodobe na eni strani in spoznanja, da se lahko polastiš duše moškega v zameno za nekaj tako banalnega, kot je odigrano stokanje. Dovolj je enkrat ali dvakrat na teden in tip je pečen.

Kar ženske ne razumejo je dvojnost moškega dojemanja sveta. Če že dovolim, da nekdo upravlja z mano v postelji je življenje zunaj postelje nekaj popolnoma drugega. Tu pričakujem drugačno vrsto sodelovanja. In končno nagradno vprašanje: a nas (samce) ni evolucija naravnala tako, da je naš edini smisel obstoja trosenje genetskega materiala med ustrezno zdrave samice?

Žena in otroci so končno postavili smisel mojemu življenju. Sranje… Če smisel življenja zreduciramo na zadovoljevanje ženske, če ne premoremo nobene druge motivacije v življenju kot tiste, katero nam je v gene vložila mati narava… Sranje… Potem lahko sprejmem tudi dejstvo, da nekdo uživa v situaciji, ko je copata, da si to celo želi.

Samozavestne ženske so v odnosu do moškega kot sodobni turisti. Ko odkrijejo nek zanimiv kraj, ga v najkrajšem možnem času spremenijo do te mere, da postane nezanimiv tudi zanje. Skakanje moških čez plot je zgolj ponujanje samega sebe nekomu, ki kaže zanimanje.

Velike avtomobile vozijo tisti z majhnimi . Tako vsaj pravijo ženske. Vendar… tu nekaj ne štima. Terenci so narejeni za ženske. Več kot 50% terencev vozijo ženske in pri več kot 85% nakupov avtov ima glavno besedo ženska.

Delavci, ki so sestavljali terence v GM so se morali enkrat tedensko oblačiti kot ženske, nositi visoke petke in ženske torbice, samo zato, da so se vživeli v ženske potrebe in težave pri vožnji avtomobila. To jim je naročila njihova direktorica, ko so v upravnem odboru ugotovili, da mora proizvodnjo avtomobilov za ženske voditi ženska.

Terenci so na zunaj robati, bojeviti, nedostopni, znotraj pa mehki in prijazni. Takšni kot je sodobna poslovna ženska. Na zunaj bojevnik, na znotraj pa nežno bitje, ki potrebuje viteza na belem konju.

Avtomobil je kup pleha in to dvojnost lahko prenese, ljudje pa se s tako diametralnostjo bolj težko spopadamo.

Ena od osebnostnih lastnosti voznikov terencev je, da ne zaupajo najbolje v svoje vozniške sposobnosti.

Moški smo (kar zadeva vožnjo avtomobila) skrajno prepotentni. Mi smo najboljši, nepremagljivi, vitezi za volanom. Od tu sledi razmerje med spoloma pri statistiki prometnih nesreč.

Ženske se zavedajo da v vožnji nimajo pojma, vozijo bolj defenzivno (parajo živce sodobnemu vitezu za krmilom športne mašine) in s tem posledično poskrbijo za manj prometnih nesreč.

Ženske cenijo varnost, moški adrenalin. Terenci na asfaltu ne ponujajo adrenalina, temveč varnost. To je še ena od lastnosti voznikov terencev. Zahteva po varnosti.

Kljub temu, da so terenci narejeni za ženske, pa moški ves čas poslušamo že malo zlajnano: večji je avto, manjši je kurac. Kar je v osnovi res. Ker ga ženske nimajo, morajo imeti velike avte.

Ampak zakaj je potem terenec postal še eno od sredstev poniževanja in zmerjanja?

Očitno nam nekaj močno zavidajo in nas hočejo z avtomobilskimi floskulami prepričati, da smo tudi na tem področju na slabšem.

Teženje žensk okoli terencev ima lahko le dva cilja: zavist, ker si ga one ne morejo privoščiti, ali pa nakladanje svojim partnerjem v smislu zakaj ti ne bi imel kaj takega, kar mi bodo sosede zavidale, terenca tako ali tako že imam jaz.

Vzrok in posledica. Nekaj dam od sebe in nekaj se iz tega izcimi. Proces med akcijo in reakcijo je lahko blazno zanimiv, dogaja pa se, da je sam proces tako zapleten, in stroški tako veliki da se zadovoljimo že z opazovanjem povezanosti med vhodi in izhodi. Lahko tudi obstaja nevarnost, da bom z analizo proces tudi pokvaril, zato zadevo opazujem od daleč.   Nekaj dam v sistem, nekaj dobim, ugotavljam, kako se izhod spreminja, če spreminjam vhode. Kar je vmes… temu rečem črna škatla.

Ukvarjal sem se z medvedi. Medvedi povzročajo škodo in plašijo ljudi. Pravijo, da jih je preveč. Da bi jih bilo potrebno postreljat več. Nobeden pa ne pomisli, da težave ne izhajajo iz samega števila, temveč iz položaja, v katerega smo spravili te naše medvede.

Včasih, ko še ni bilo lovcev, ki bi pozimi krmili divjad, je bilo spomladi v gozdu veliko trupel. Naravna selekcija med jeleni in srnjaki deluje tudi tako, da pozimi šibkejši pomrejo zaradi lakote in bolezni. Ko se  medved spomladi zbudi potrebuje beljakovinsko hrano. Ker je ni več v gozdu jo gre iskat v hlev.

Kmetijska gospodarstva se od kmetij naših dedkov razlikujejo tudi po temu, da proizvajajo vse več komunalnih smeti. Včasih se je na kmetiji vse porabilo, danes gre tudi na kmetijah vse več hrane v smeti. Situacija je za medveda izredno zanimiva. Medved je oportunist, požre vse, kar je užitno.

Če bi postrelili 99% vseh medvedov v Sloveniji in bi ostali le še trije ali štirje, bi težava vdiranja medveda v urban prostor ostala.

Populacija medveda je črna škatla. Ne zanima me koliko je medvedov, temveč ali lahko ukrepi za zmanjšanje škod in odvračanje medvedov od naselij zmanjšajo težave z medvedi. Zaenkrat tovrstnih ukrepov pri nas ne izvaja nihče. Eden od ukrepov bi recimo bil zabojniki za smeti z pokrovom in ročico, ki ta pokrov zapre. Kontrola črnega zakola, kjer se potem drobovina odvrže v prvi jarek za vasjo. Potem recimo zmanjšanje zimskega hranjenja jelenjadi in srnjadi, pa vzdrževani električni pastirji okoli ovac. To, da nek turist odstreli medveda na nekem krmišču sredi gozda… tudi če se to zgodi petdesetkrat… to ni noben ukrep.

Prihaja pomlad, po gozdu se bodo spet sprehajali ljudje in medvedi, upam pa, da v sožitju.

Nekoč sem skoraj udaril žensko, s katero sem živel. Potem sem spokal kufre, saj je zame šla zadeva predaleč. Od takrat razumem moške ki pretepajo ženske (ne odobravam, vendar razumem).

Kar pa je zanimivo o pretepanju pa tole: matere pretepajo svoje otroke pogosteje kot očetje. Pustimo zgodbe o arhaičnih pretepanjih s pasom. Tudi če se je nekomu res to zgodilo, sem prepričan, da je pogostnost klofut s strani matere neprimerno večja. Doma jih nisem nikoli kasiral od očeta. Z njim sva se pogovorila. Mati je imela šibo pripravljeno za vsak slučaj. Tudi po teh forumih glede prepovedi pretepanja mularije so ženske tiste, ki zagovarjajo klofute.

Imam šestletnega otroka, ki ga lahko discipliniram z besedami. Ko to ne bom mogel več bo to zame osebni poraz. Od svoje matere si tamala kar pogosto prisluži klofuto. Ko je imela tri leta, je mamico včasih vžgala nazaj. Potem je dobila še enkrat, tokrat močneje, če je še takrat vžgala nazaj se je v naslednji rundi klofutanja zagotovo sesedla v joku. Trileten otrok seveda ne vžge tako močno, kot štiridesetletna baba.

Kaj pa (ta misel je skrajno radikalna), če se moški, s tem, ko se spravi pretepat svojo ženo, spusti na njen nivo. Ko človeku ne moreš predstaviti svojega vidika problema z besedami, temveč uporabiš edino stvar, ki jo razume (in tudi uporablja pri vzgoji svojih otrok) – klofuto.

Kako reagira ženska, ki jo moški v javnosti prizadene. S klofuto, kako drugače.

Ženska s katero imam otroka mi je enkrat zabrisala selotejp v glavo in me brcnila v koleno. Enkrat prej (ko je dojela, da me je močno prizadela) mi je rekla: če ti to še enkrat naredim me lahko udariš. Me je prizadela še nekajkrat podobno, pa je kljub temu nisem mahnil.

Feministke vseh barv in velikosti, tiste prikrite in tiste s transparenti, če vam je všeč ali ne,  pretepanje partnerjev je predvsem ženska zadevščina, pretepajo pa tiste copate, ki še vedno ljubijo svojo ženo in s tem upajo na kanček pozornosti. Tisti, pri katerih je ljubezen do žene pošla si najdejo kakšen hobij in ženo popolnoma ignorirajo, ali pa spokajo kufre in prekinejo stike.

Ko sem še študiral sem kake pol leta delal v kliničnemu centru. Ljubljanski klinični center je bil takrat Jugoslavija v malem. V šestih mesecih dela me je marsikaj presenetilo, najbolj pa sem bil presenečen nad ženskami.  Ženske, ki so prihajale na delo v Slovenijo iz orto-patriarharnih okolij (v nadaljevanju juga) so bile bistveno sposobnejše od svojih moških sonarodnjakov. Spoznanje je rodilo naslednjo razlago:

Če si v nekem družbenem sistemu depriviligiran, potem lahko preživiš le, če pokažeš večjo stopnjo sposobnosti, iznajdljivosti, prilagodljivosti… kot privilegiran sloj. Moškemu v jugi ni bilo potrebno razmišljati kako naj se v družbi uveljavi. To mu je omogočal sistem sam. Na drug strani pa so se ženske morale za svoj vzpon in uveljavitev v na družbeni lestvici pošteno potruditi.

V sodobni družbi imamo danes obrnjeno situacijo. Sistem je prilagojen ženskam. Začne se že v osnovni šoli. Le ta je bistveno bolje prilagojena deklicam, kot dečkom. Nagrajuje se urejenost, sodelovanje, delovne navade – skratka ženski princip. Zadnji stavek ni moj, so besede učiteljice 1. razreda osnovne šole.

O vplivu žensk na družbeno življenje sem že pisal, na kratko pa lahko povzamem: ženske obvladajo sodstvo, socialo, zdravstvo, šolstvo, po novem pa tudi vojsko in policijo.

Skratka, družbeni sistem je prilagojen ženskam, s tem pa moške postavlja v depriviligiran položaj. Položaj, v katerem bomo moški preživeli le, če bomo sposobnejši (bolj prilagodljivi) od žensk.

Sodobna ženska ne podpira več moža iz ozadja, temveč je stopila v ospredje. Za njen uspon ni potrebna sposobnost, položaj v družbi ji zagotavlja sistem sam. Sistem, ki temelji na vzbujanju občutka krivde pri moškem, ki je tako neusmiljeno zatiral ženski rod.

V primeru ločitve je sodišče naklonjeno ženski, tako z materialnega vidika, kot glede skrbništva otrok. Pri sumu spolnega nadlegovanja ali posilstva je moški tisti, ki se mora braniti, medtem, ko je ženska samoumevno žrtev.

V ozadju družbenega dogajanja se nahaja mož, partner, copata. Za vsako uspešno žensko stoji ena copata. Da lahko copata preživi je potrebna prav tolikšna sposobnost, kot so jo izkazovale  ženske bivše juge in kot jo še vedno najdeš pri ženskah, ki prihajajo recimo iz Albanije, oziroma če gremo še bolj južno, ženske iz muslimanskih držav.

Na mojem zadnjem potovanju sem doživel ženske demonstracije v Maroku, Ženske v Mavretaniji se upirajo tradiciji prisilnega hranjenja malih deklic. V Alžiriji je vse več neporočenih žensk, saj so zaradi previsoke izobrazbe za moške nezanimive, če je v totalitarnih režimih kdo kaznovan zaradi podiranja družbenih tabujev je to običajno ženska.

Današnjo žensko bi še najlažje primerjal z rimskim patricijem. Primerjava je skrajno karikirana, zato upam, da ne bo postala pomembnejša od vsega ostalega, kar sem napisal. Sodobna ženska leži na kavču, se baše s hrano in se redi. Do telovadbe jo pripraviš samo tako, da ji skriješ daljinca. Nezadovoljna je sama s sabo, s svojo službo, svojimi razvajenimi otroci in  s svojim partnerjem. Otopela zaradi ugodnosti, ki jih družba nudi je tudi nesposobna začutiti potrebe okolice v kateri živi. Otroci so le projekcija njenih želj in strahov, moški pa zgolj nepotreben privesek. Za sodobno žensko je moški neke vrste bankomat, v katerega ni potrebno ničesar poriniti, le včasih je potrebno, da ta bankomat nekaj malega porine vanjo.

Sodobna ženska je vse tisto, kar so še dvajset, trideset let nazaj ženske očitale moškim.

(več …)

Prostovoljno delo je iz mode. V moji mladosti so za to, da sem lahko tekmoval, v klubu delali vsi. Oba starša in kup ostalih, ki mogoče niti niso imeli uspešnih otrok. Uspeh posameznika je bil uspeh skupnosti. Danes plačam, pa imam mir.

Kar ljudje ne razumejo je naslednje: Prostovoljno delo je plačan prosti čas. Če naredim nekaj, v čemur uživam in mi za to ni potrebno plačati nekoga, da to naredi namesto mene, sem tisti denar zaslužil veliko lažje, kot v neki službi, ki mi preseda.

Včeraj sem po dolgem času nekaj delal zastojn. Mularija je imela vaško smučarsko tekmo. Kake tri ure sem se igral s postavljanjem proge. Najprej nekaj lahkega, počasnega, zaprtega. Kakšna polovica jih je bila prvič na kolih in zadeve ni zvozila. V tej fazi je bilo potrebno pripombe staršev ignorirat. Potem sem progo počasi odpiral in na koncu za tekmo dodal en hinavski zavoj. Po hitri in odprti vertikali sem postavil vrata, ki jih ne zvoziš, če en zavoj prej ne upočasniš. Zvozili so vsi, časa pa tako ali tako nismo merili.

Čisto veselje je bilo, opazovati mularijo, kako so od postavitve do postavitve napredovali in uživali.

Koncno imam vse… vse potrebne vize, sem na pravem kraju, bomo videli, ce je tudi cas pravi. Po dveh ugrabitvah v Mauretaniji v zadnjem mesecu me je kar malo stiskalo v zelodcu, ko sem zlagal, pakiral, ponovno zlagal, izloceval, kar ni slo v kufre in ponovno pakiral kramo.

Pri nalaganju na trajekt me je najprej nadrl italijanski policaj: kakih 10 metrov sem premaknil motor brez celade na glavi. Zacetek je ze dober, sem si rekel.

Potem se je zacelo. Afrika se ne zacne, ko stopis v maroko, afrika je ze na ladji, v trenutku, ko ta dvigne sidro. Kaos, ki je vgrejen v gene africanov, je nemogoce ukalupiti. Ce jih ne mores premagati, se jim pridruzi. Ko po postanku v Barceloni koncno odrinemo proti Tangerju, nas evropejcev ostane le kakih deset.

Zadnji dan sem na barki srecal francoza [Pier], ki ima podobne nacrte. Zmenila, sva se, da greva skupaj. Poleg tega sem malo spremenil nacrte. Timbuktu je trenutno nevaren tako, da se bom namesto do tja raje zapeljal do Burkine Faso. Dobil sem tudi informacijo, da je v Mavretaniji najbolje ostati ob obali, pot do Malija pa je tako varnejsa skozi Senegal. V dobil sem tudi telefonsko stevilko drugega francoza [Henry], ki zivi v Senegalu. Ce bo sel slucajno mimo ga bom obiskal, drugace pa imam tako kontakt, ce bo kaj narobe.

S Pierom sva vceraj ob osmih zvecer prispela v Rabat in pol ure v iskala hotel. Voznja je trajala kake tri ure, od tega dve uri v dezju in ponoci. Ampak, ker je bila vseskozi avtocesta, ni bilo tezav. No… meni je par metrov po placilu cestnine spodrsnilo. Ravno ko sem si popravil celado, je Pier zaviral [pojma nimam zakaj], no potem sem moral zavirati tudi jaz in v tistem trenutku je motor zaneslo. En kufer je malo opraskan, motorju in meni pa ni nic. Izkazalo se je, da se je splacalo potrudit skozi dez, saj danes zagotovo ne bi dobil vize, ce bi v Rabat prisli sele danes.

Tako nam je danes uspelo po slabih 30 minutah oddat potne liste za vizo, ob petih popoldne pa sem vizo tudi dobil. Jutri zgodaj zjutraj odrinemo. Vremenska napoved pravi, da bo lilo vse do Tan-Tana. Do tam pa imam se dva dni; ter 1200 m visok prelaz; kjer snezi. Moker sem kot cucek, nekaj stvari se je posusilo v hotelu, te bodo kmalu spet mokre, dokoncno pa bo vse suho cez dva dni; ko pridemo v puscavo.

Ljudje potrebujemo obcutek pripadnosti. Zato toliko klubov zdruzenj, interesnih skupin… Manjsa je skupina, bolj ekskluzivno je clanstvo, vecji je ta obcutek, bolj je pristen. Planinci se v gorah pozdravljajo, v visokogorju tikajo, alpinisti so pripravljeni tvegati zivljenje za nekoga, ki ga sploh ne poznajo.

Motoristi si mahamo; ko se peljemo eden mimo drugega. Tudi na, z motoristi nabiti skandinaviji. Popotniki po dalnjih in nevarnih krajih posedajo po hotelih, po cakalnicah raznih birokratskih uradov, avtobusnih postajah… in si imajo nenormalno veliko za povedat. Kot nekaksni dolgo izgubljeni, pa spet najdeni bratje in sestre.

Motoristi, ki se potikajo po dalnjih in nevarnih krajih… Ko nacrtujes pot na to sploh ne pomislis, ko si tam te zadeva prijetno preseneti.

Trije humanitarni delavci iz spanije ki so jih ugrabili novembra so bili tarca, prav tako dva italiana v decembru. Moz iz Italije, zena iz Burkine Faso. Ugrabili so jih v organizirani akciji, tik pred Malisko carino. Kaj sta pocela sredi nikogarsnje zemlje ob szdmih zvecer… Anglez, ki so ga ugrabili ponoci iz hotela ob Nigerijski meji in potem tudi ubili je bil tarca. V Maliju je gojil neko rastlino; ki naj bi zdravila malarijo. Sicer pa je vsak evropejec, ki se znajde na obmocju juga Alzirije; ter severa Malija in Nigra tarca. Libija je prav zato zaprla svoje juzne meje.

Na vizo nas je cakalo kakih 20-30 evropejcev od tega stiri motoristi. V stirih mesecih gre skozi drzavo 2000 do 3000 turistov, od tega 500 motoristov. Motoriste pustijo pri miru

Kakor se stvari tukaj spreminjajo je edini plan, ki ga imam tak: 10 dni bom vozil proti jugu po najkrajsi poti, potem pa po ovinkih nazaj.

Nekatera vprašanja so zgrešena že v samem bistvu.

This great evil. Where does it come from? How’d it steal into the world? What seed, what root did it grow from? Who’s doin’ this? Who’s killin’ us? Robbing us of life and light. Mockin’ us with the sight of what we might’ve known. Does our ruin benefit the earth? Does it help the grass to grow, the sun to shine? Is this darkness in you, too? Have you passed to this night?

Nihče nas ne ubija, nihče nam ne krade luči nihče ni posejal semena, ne posadil korenin zla… Tema je v nas od zmeraj. Samozavest zaniha v narcisoidnost, ljubezen v posesivnost, nesebična delitev v fanatično žrtvovanje.

Enostavna in čista čustva se razvijejo v zlovešč in pokvečen plevel, ki s svojimi koreninami zaduši vse kar je dobrega in zdravega. Kdaj se to zgodi. Kdaj se občutek skupnosti in povezanosti prelije v neusmiljeno zatiranje vsega, kar je drugačno. Kdaj utesnjenost in strah izrinejo skladnost in razum.

Gledal sem tanko rdečo črto in razmišljal o odnosih. Nič bolj ne dokazuje enakost ljudi, kot globalna zajebanost odnosov med njimi. Ne glede na skupni imenovalec po katerem se ločujemo in ne glede na nivo odnosov. Partnerski, sosedski, medrasni, medverski, mednarodni… človeški odnosi so totalno v dreku.

Kaže, da smo sposobni iskrene ljubezni le še do psov in mačk.

Je ta tema tudi v tebi? Ti je uspelo preživeti do te noči?