platonski svet

Narava moškega je preprosta. Moški potrebuje nekoga, s katerim mu bo prijetno, s katerim se bo počutil varno, ko bo v stiski, ki bo znal ustvariti nekaj čemur se reče dom. Nekoga, ki bo vanj zaupal in mu z zaupanjem vlil moči za nove boje. Po domače (po moško) povedano, potrebujemo nekoga s katerim bomo kolikor toliko redno fukali, in nam bo od časa do časa dal vedeti približno nekaj takega: ti si car, kar pogumno navleči hlače na rit in zbrcaj njihove lene riti.

Narave ženske je kompleksna, zapletena, globoka. Ženske vstopajo v odnos z idejo popolnega moškega, ki je dobro situiran in s tem dober vzdrževalec, lep in zdrav, kar pomeni dober genetski material, dober oče, ki nase prevzame kaznovalni del vzgoje, priljubljen v družbi, vendar ne preveč priljubljen, saj nočemo, da bi se okoli njega vrtele prav vse fufice.

Oboji smo za naš cilj pripravljeni na marsikaj, obstaja pa temeljna razlika. Medtem, ko moški dobi, ali ne dobi tisto, kar potrebuje so ženski ideali stvar dresure. Vsakega moškega se da pripraviti, da pleše, kot se mu piska. Tako vsaj mislijo ženske. Dresura je stvar pretvarjanja. Pretvarjaš se, da delaš nekaj, medtem pa odpiraš pot pogojnim refleksom v svojo korist.

Poznam žensko, ki obnori vsakega moškega, ga prežveči, izsesa ves denar, ki ga lahko, potem pa izpljune. No vsaj je, v svojih najboljših letih. Na pogled nič posebnega. Vsaj deset kil pretežka, brez pasu in joške, kot dve zakrnele hruške. Dolgo sem se spraševal, kaj je na njej takega in potem mi je kapnilo: prepozna človeka, ki ga je svet zavrgel, ter mu da občutek, da je car.

Čeprav ne v taki ekstremni meri, pa vse ženske funkcionirajo podobno. Kot se začne (ali konča) tisti vic (ne spomnem se več): …je mislila, da se bo spremenil, pa se ni, je mislil, da bo ostala ista, pa ni… Življenje žensk je ena sama manipulacija, virtualna resničnost. Jočejo se, ko jih ne boli, smejijo se, ko niso vesele. Vse za ljubo pozornost. Ne mislim, da to delajo zavestno. Že od malega jim perejo možgane z nekakšnim ženskim principom. Soočanje s problemom je moška stvar, ženski način je manipulacija na način, da to opravijo drugi namesto tebe.

Obstaja zelo dobra knjiga. ONA - Knjiga o ženski duši. Avtor: Robert A. Johnson. Tam mora Psiha opraviti vrsto nalog. Opravi jih uspešno, za razliko od mnogih moških ki so pri tem umrli. Kar je zanimivo je to, da se nikoli težave ne loti nepostedno, temveč vedno po ovinkih. Zlato runo ne iztrže ovnom iz kožuha (saj bi jo ti ubili) temveč poišče grm, ob katerega se ovni praskajo, ter od tam pobere zlato volno. Pomagajo i še mravljice in orel. Nikoli ne naredi ničesar sama. Pomagajo ji drugi. Seveda pri tem uspe, kar po svoje pomeni zmago manipulacije in pretvarjanja nad svetom, kjer velja čast in dana beseda. No knjiga o tem ne govori, to je zgolj moja interpretacija.

Če nekdo gradi celoten smisel lastne eksistence na prevari in manipulaciji (tu ne mislim na posamezno žensko, temveč za ženski princip, kot pojav), potem je popolnoma mogoče, da se posamezniki, ki so na tak način živeli od rojstva tega ne zavedajo. Ženske se ne zavedajo, da so preračunljive, spletkarijo in se pretvarjajo. One pač take so. To dejstvo ne omejuje ženske ljubezni do moškega. Ženska ima moškega lahko zelo rada, pa bo kljub temu do njega ohranila ženski princip funkcioniranja.

Včasih sem se spraševal, zakaj so ženske tako globoko prizadete že ob popolnoma nedolžnih lažeh. Prizadete so zato, ker vstopamo v njihovo sfero delovanja. Približno tako, kot, če oropaš mafijo. Iz filmov vemo, kaj se lahko zgodi. Zakaj je posilstvo tako hud zločin. Ker takrat ženska izgubi možnost kontrole nad situacijo. Zakaj se med zločine ne štejejo dogodki, ko te ženska zrajca, potem pa par sekund preden si notri neha?

Večina odnosov temelji na iluziji, ki jo partnerja gojita eden do drugega. Zakaj tudi sam ne sprejmem te iluzije. Ker poznam žensko (bila je najboljša prijateljica moje bivše punce - na žalost), ki je iz spoštovanja do moškega dokončala kar je zrajcala, tudi, če jo je medtem minilo (v to je prepričala še mojo punco). Ta ženska spoštuje zasebnost do te mere, da ni nikoli odprla predala v mizi svojega fanta, kaj šele, da bi mu brskala po žepih. Ima poseben odnos do drobnih nedolžnih laži, ki jih moški izumljamo, ne zato, da bi kaj prikrili, temveč da bi imeli mir. In še kup stvari, ki jih moški pričakujemo od ženske le v sanjah.

Ta vnos je bil objavljen 13.10.2008 01:23 in je prikazan pod emancipacija copatarjev. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.