platonski svet

če imel bi lastnosti ptice
bi lahko gnezdil v trnju

če imel bi lastnosti volka
bi zavohal drek že na daleč

če imel bi lastnosti ribe
bi bil debel in otopel kot krap

če bi lahko
bi imel vse to

A obstaja situacija, kjer do človeka v nesreči ne moremo izraziti sočutja ampak enostavno lahko rečemo sam si je kriv. Recimo tole:

Ali pa tole, ko upaš, da bo mulca svinsko bolela rama, tako, da bo skapiral, kako ga fotr uči bedarije:

In zdaj nekaj kar nam je bližje: kako naj sočustvujem z vsemi Vegradovimi, SCTjevimi in podobnimi podizvajalci. V podpisovanje pogodb jih je silil zgolj pohlep. Vsi so vedeli, da veliki ne plačujejo in vendar so videli le pravljične zaslužke. Poznam podjetnika, ki je imel na mizi pogodbo za Stožice, pa jo je vrgel v smeti. V vsakem poslu je prava umetnost kdaj nehat.

Kje je zdaj povezava med vsem skupaj, kar sem nametal na papir? Tako, kot ne morem sočustvovati z udarci, ki jih kasirajo militantni kreteni, približno enako čutim tudi do pohlepnih podjetnikov, ki so v ponudbah za posle videli le hitre zasluške.

Med vprašanji, ki me doletijo, ko se vrnem s kakšnega potovanja je tudi tole: koliko ljudje tam zaslužijo. Primerjava plače po uradnem menjalniškem tečaju je običajno neustrezna. Skozi perspektivo Big Mac indeksa se realna višina plače običajno podvoji, ali celo potroji. Vendar je predstava o višini plače še daleč od življenjskega standarda. Ni važno koliko zaslužiš, temveč koliko ti na koncu meseca ostane, ko pokriješ eksistenčne potrebe in kaj si s tem denarjem lahko privoščiš.

Prebivalci dežel, kjer ne poznajo zime nimajo stroškov z dražjo obleko in obutvijo, z ogrevanjem, s skladiščenjem hrane… In potem so tu še umetne potrebe, ki jih prebivalci revnejših držav (še)nimajo. Na primer:

Je res vsako leto potreben nov tip brivnika in zobne ščetke, ali pa smo v nekem trenutku dobili model, ki popolnoma ustrezal namenu. Kako dolgo nas proizvajalci nategujejo z nepotrebnimi dodatki? Kakšen del našega dohodka se odliva zaradi nepotrebnih dodatkov v avtomobilih, fotoaparatih, računalnikih, televizorjih, pralnih strojih, tekaških copatih, mobilnih telefonih, kuhinjskih aparatih… Nov model je le malo dražji od starega… zakaj potem ne bi nadgradil vsega skupaj. Kaj pa cena novega modela v primerjavi s tistim, ki je še zadovoljeval naše potrebe? Tistim izpred desetih ali petnajstih let? Kaj pa število vseh pripomočkov, ki smo jih potrebovali desetletje nazaj?  Kaj pa naša plača v primerjavi s tisto izpred desetih let? Kljub temu, da plače rastejo nam standard pada. Potrebujemo vse več stvari in te so vse bolj zapletene in zato vse dražje.

V prazgodovinski dobi je veljalo: z enim predmetom je človek zadovoljeval več deset potreb. Z nožem iz kremena je lovil, obdeloval hrano, izdeloval orodje in nakit. Danes za posamezno potrebo potrebujemo več deset stvari. Imamo različne nože za lov, za pripravo hrane, za izdelavo orodja in nakita. Seveda pa poleg nožev za ta opravila potrebujemo še kup drugih reči, medtem, ko je prazgodovinski človek potreboval zgolj nož.

Iz situacije, kjer si z desetimi stvarmi lahko imel 1000 aktivnosti smo zabredli v situacijo, kjer potrebuješ 1000 stvari, da se lahko ukvarjaš z desetimi aktivnostmi. V majici v kateri kolesarim, ne morem smučat. OK, zadnje čase sem pogruntal, da v motoristični opremi lahko smučam, pa v alpinističnem perilu nabiram drva v gozdu, pa še kaj se da, vendar pa v splošnem velja zgoraj napisano.

Letos sem bil v Egiptu. Le en teden, od tega dva dni v zaporu. V zaporu in pod oboroženo stražo pravzaprav le pet ur, en dan v hotelu iz katerega nisem smel ven, sicer pa pod bolj ali manj očitnim nadzorom tajne policije. Ampak za začetek nekaj malega zgodovine.

Tisti redki, ki pomislijo na ljudi severne Afrike govorijo o Arabcih. To je približno tako, kot če bi, ko govorimo o Slovencih pozabili na  Primorce, Gorenjce, Dolenjce, Štajerce, Korošce, Prekmurce in seveda Ljubljančane.

Čisti Arabci izhajajo iz arabskega polotoka, kasneje, pa so se kot vojaška, kulturna in znanstvena velesila razširili po ostali severni Afriki. Vendar le tam, kjer je puščava. Dežele, ki so preveč različne od njihove domovine jih niso zanimale. Med širjenjem so seveda naleteli na lokalna ljudstva, ki so jih bolj ali manj uspešno integrirali v lastno kulturo. In prav stopnja integracije je tista, ki nekako določa duh posamezne države , oziroma področja severne afrike.

Če kot skrajni ekstrem arabske ga pogleda na življenje vzamemo združene arabske emirate, bomo lažje razumeli razlike med posameznimi severnoafriškimi državami. Te razlike lahko nato brez posebnega tveganja pripišemo vplivu ljudstev, ki so  tam živela pred prihodom Arabcev.

Kdor je kdaj obiskal kakšen Katar ali Dubaj  (pa pri tem ne mislim poleta do hotelov in nazaj), ve da smo vsi, ki nismo Arabci manjvredna rasa, s katero se ni vredno niti pogovarjati.

Bolj se odmikamo od arabskega polotoka manj se to čuti in večji je vpliv staroselcev.

Najzgodnejši vpliv so pustili Feničani, ki so v V Siriji, Libanonu, Jordaniji in Izraelu predstavljali večino, proti zahodu pa se zlivali z vplivi lokalnih ljudstev.  V Egiptu so bili to Nubijci iz današnjega severnega Sudana, V Libiji, Alžiru in Maroku pa Berberi in Tuaregi. Vsi ti narodi (z izjemo starodavnih Egipčanov) niso bili nikoli državotvorni, njihov način življenja je plemenski. Kasneje so prihajali še drugi, vendar bolj v smislu ustvarjanja trgovskih postojank kot nekega kraljestva. Državi podobno organizacijo so prinesli šele Arabci.

In če po eni strani ta neverjetna pestrost zagotavlja očitne razlike med posameznimi področji imamo po drugi strani dokaj podobno filozofijo reševanja ekonomskih, administrativnih, varnostnih, in ostalih, z obstojem države povezanih težav.

Če na kratko povzamem, to kar se dogaja v Tuniziji se lahko zgodi kjerkoli na južni obali mediteranskega morja. V Jordaniji so nevarnost že zavohali, takoj spustili cene bencina in znižali davke. Upajo, da bodo tako vsaj nekoliko dvignili raven splošnega zadovoljstva med ljudmi.

Dogajanje v Tuniziji je pokazalo, da v severni Afriki vre pod površino. In v tem loncu je še najbolj vroč Egipt. Alžirija z dogajanjem v 90tih in teroristični napadi na turiste v Egiptu nekako ne sodijo v to, kar mislim prikazati, čeprav so omenjeni odmevni dogodki posredno tudi posledica tistega na kar bi rad opozoril. Opozoril bi rad na življenje malega človeka. Kar sledi, se nanaša na Egipt, velja pa za vse države severne Afrike.

Ko povprečen turist po vrnitvi iz Egipta sestavi spomine, občutke in frustracije dobimo skoraj tipično sliko Egipta: bolj ali manj nadležni prodajalci kiča ob piramidah, ter fantastična postrežba v pregrešno dragih hotelih na obalah rdečega morja. Takrat, ko ne ležijo na plaži ali pa se kregajo z domačini večina njih buli v televizijo, tisti redki, ki se jim ljubi pogledati čez ograjo pa vidijo smeti. In to je pa tudi vse.

Pravi Egipt je skrit s policijskim spremstvom, ki poskrbi, da resnica ne zaskrbi od vsega naveličanega turista.

Moje težave so se začele, ko sem se odločil, da bom na moji poti v Sudan z motorjem prekrižaril zakotne vasice ob Nilu, in prav v tistih dneh, je na tistem območju nekdo pobil šest policajev.

Na svojih poteh se rad pogovarjam z domačini in čeprav ne znam arabsko, oni pa ne angleško se je še vedno izkazalo, da v komunikaciji ni večjih težav. Dobrih deset let izkušenj bluzenja po arabskem svetu mi je prineslo sposobnost, da se povabim nekomu v goste. In tako sem se odločil, da bi prespal v neki mali vasici. Po prihodu v hišo so mi ponudili večerjo, pokazali, kje bom spal, nato pa je sledilo obredno razkazovanje gosta sorodnikom in prijateljem. V muslimanski kulturi je gost velika čast. Sploh pa tak, kakršnega v vasi še niso videli.

Razdelil sem nekaj kemičnih svinčnikov, otrokom nekaj prstnih lutk, nekdo je na sredo trga privlekel stol, pokrili so ga s preprogo in me, kot kakšnega kralja posedli nanj. Šunder okoli mene je naraščal, razdelil sem še par kemičnih svinčnikov in lutk, nakar so se moji gostitelji odločili da sem utrujen in me odvlekli nazaj v hišo. Tam nas je že čakala tajna policija.

Sledil je odhod na policijsko postajo kakšnih pet kilometrov stran. V začetku zgolj formalen obisk se je z vidno zaskrbljenim obrazom mojega gostitelje dokaj hitro poslabšal. V sobo je vstopil stražar z (sklepal sem da nabito) šibrovko in meril vame. Izkazalo se je, da imajo težave z mojim potnim listom.

Kar jih je zmotilo je bila obilica viz, za države, ki slovijo po terorizmu (Mali, Mavretanija, Sudan) za nameček pa še žig vstopa v ZDA. Če temu prištejemo še poboj policistov ter posledično živčnost tistih, ki so preživeli dobimo vsesplošno oboroženo paranojo.

Preprosti ljudje v Egiptu verjamejo,  da so teroristi američani, ki se razstreljujejo po cerkvah in zažigajo avtobuse polne turistov zato, da bi sprli muslimane in kristjane.

Za nameček domačinom ni dovoljeno sprejemati tujcev na svoje domove, kar je Egipt postavilo na zaenkrat edino mesto držav, v katere se zagotovo ne bom več vrnil. Potovanje, kjer mi ne dovolijo spoznati ljudi zame nima nikakršnega smisla. Kupi ruševin me na žalost pač ne zanimajo.

Situacija je postala resna, dovolili so mi poklicati konzulat, vendar se je v dobri uri situacija uredila. Od sicer slabovoljnega poveljnika sem dobil opravičilo in imel sem občutek, da je zadeva zaključena. Pa ni bila.

Pol ure kasneje, ko sem še tičal pod odejami se je policija oglasila še enkrat. Tokrat z željo, da grem prenočevat v hotel. Ni bilo druge, kot da sem se strinjal. Kljub temu, da je hotel je plačala policija, na oknih ni bilo rešetk.

Naslednji dan sem ugotovil, da mi brez spremstva policije ne dovolijo oditi. Ob sedmih, ko sem se pojavil na vratih hotela je receptor obvestil policijo, čakal sem jih kakšne dve uri, sledil pa jeskoraj 6 urni vodeni obisk raznoraznih uradnih oseb in ene petih zaporniških sekretov (ko sem živčen imam ponavadi drisko). Napetost je stopnjevalo dejstvo, da mi tokrat niso dovolili poklicati konzulata. Zadeve so se magično uredile takoj, ko sem opustil namero potovanja proti jugu in izrazil željo po vrnitvi v Kairo. Z besedami tam je cesta, dobrodošel v Egiptu, sem bil izpuščen. Takrat sem pomislil da sta izraza welcome (v arabskem svetu) in fuck you (pri nas) nekako zelo sorodna in pomenita nekaj zelo podobnega.

Od konzulata v Kairu sem dobil namig, da podobno sranje lahko pričakujem vsakič, ko bom pomolil nos izven običajnih turističnih pasti. Poleg tega bi se lahko zgodilo, da me po vrnitvi iz Sudana ne bi več pustili noter. Konzulka mi je povedala, da so se tisto noč pri njej oglasile vse mogoče frakcije organov javnega reda in mira, pogrešala je le tajno policijo.

Nekako sem ji obljubil, da me ne bo treba vleč iz zaporov prav vsak dan, tako, da je odločitev o potovanju v Sudan padla v vodo.

Pa sem mislil, da me zajebava, ko sem pri njej doma ob “po slovensko skuhani” župci poslušal: matjaž ne delaj neumnosti, da te ne bo treba vleč iz kakšnega zapora… No, poklical sem jo čez dva dni… No vsaj fotoaparata mi niso razbili…

Na poti do Sueza nisem imel nikakršnih težav. Še več. Sploh mi ni bilo treba vleči potnega lista iz žepa. Zadostovalo je že samo moje ime. V Suezu sem se odločil da zavijem za kakšen dan ali dva še na Sinaj, zaradi česar sem moral dvakrat pokazati potni list, potem pa so moji čuvaji ponovno vedeli po katerih poteh se bom potikal.

Vse skupaj je bilo na koncu malo smešno. Ko sem se sredi puščave ustavil, da dolijem gorivo, ali pa ko sem fotografiral, je bil v nekaj minutah bo meni policijski avto z vprašanjem, ali imam težave. Ko sem nadaljeval so nadaljevali tudi oni. Enkrat je naključje, petkrat pa… Ko sem hotel zaviti na cesto, ki je sicer prevozna s terenci (torej tudi z mojim motorjem) se je od nekod narisala skupina policajev, ki mi zaradi moje varnosti ni dovolila nadaljevanja. Sklepal sem, da dežurni spremljevalec s svojim vozilom tam ne more za mano.

Ko sem še zadnjič prespal v stanovanju konzulke v Kairu je ob mojem motorju spal nekdo v sumljivo dragi usnjeni jakni, uradni čuvaj garaže pa jo je v trenutki, ko sem stopil po motor pobrisal in ni težil za bakšišem tako kot prvič. Očitno ga je zelo skrbelo, da bi ga kdo povezal z mano.

V Aleksandriji sem nato preživel še predzadnji dan mojega izleta ob zbiranju potrebnih dokumentov za izhod iz države. Tu so bili pogovori s policisti bolj sproščeni, z enim sva se celo dobila naslednje jutro na kavi. In tako je iz pogovorov s konzulko, policajem in ostalimi vpletenimi (za katere upam, da jih ob mojem odhodu niso pretepli) nastala naslednja slika Egipta:

V Egiptu imajo strahotne težave z izobrazbo javnih uslužbencev. Izobraževanje policajev je izredno drago, zato so nižje strukture praviloma neizobražene (nepismene). Dajo jim sicer orožje, vendar brez nabojev. Zaradi pomanjkljive izobrazbe so ti ljudje nesposobni kakršne koli samostojne odločitve. Držijo se zapovedanih postopkov nepričakovanem poteku situacije pa visijo na telefonu v upanju, da bodo dobili nadrejene, ki prav tako visijo na telefonih s svojimi nadrejenimi.

Policija v Egiptu je izredno brutalna. Osumljence pretepejo na smrt, ter jih ponoči odvržejo na cesti. Statistično te ljudi prištejejo prometnim nesrečam. Teh je okoli 600 na mesec. V to številko niso všteti primeri, ko poškodovanec umre na vožnji v bolnišnico.

O brutalnosti egipčanske družbe priča tudi naslednji podatek: v medsebojnih pretepih, ter kot posledica fizičnega kaznovanja učiteljev vsako leto v egipčanskih šolah umre kakih 70 otrok.

Italijani so s sredstvi evropske skupnosti hoteli popisati prebivalce Kaira. Uradni številki osem milionov nihče ne verjame, govori se o petindvajsetih, ali celo tridesetih milijonih. Nihče ne ve, koliko je dnevnih migrantov in koliko od njih jih sčasoma ostane v mestu. Četudi imajo prijavljeni prebivalci Kaira pravico do nekakšne socialne pomoči večina za to pomoč ne ve. Tako imajo predele, kjer živijo neprijavljene že tri ali štiri generacije.

Egipt ima sicer politiko gradnje stanovanj za mlade po izredno ugodnih pogojih. Če primerjamo višino plače solidne službe (npr učitelja) v Egiptu in v Sloveniji, se za tako količino plač, kot v Egiptu dobiš stanovanje, v Ljubljani dobil kvečjemu kakšno garažo v Kosezah. Vendar pa je stanje vse prej kot rožnato. Mladih, zaposlenih, ki si lahko privoščijo kredit je v primerjavi z 85 milijonsko populacijo egipta izredno malo, samih stanovanj pa v primerjavi s številom tistih, ki bi si ta stanovanja lahko celo privoščili še manj.

Če vse to še ne bi bilo dovolj, težave povzroča recesija v Evropi, saj najprej ostajajo brez dela številni zdomci, ki se tako vračajo domov in še povečujejo množico nesrečnih in nezadovoljnih.

Nemiri pa se začno, ko se na ulici zbere dovolj veliko število nezaposlenih, nesrečnih mladih fantov, starih 20 – 25 let, polnih testosterona.

Videl sem rešilca, ki je s prižganimi lučmi in sireno za eno uro obtičal v prometnem kaosu. Ljudi, za katere pet evrov pomeni že veliko denarja. Pretepeno mularijo, medtem, ko so jih tlačili v policijski tovornjak. Tam policaji nimajo kombijev temveč v modro pobarvane 10 tonske kamione z majhnimi okenci na kesonu. Osumljenega bombnega napada na Koptsko cerkev v Aleksandriji so pretepli do smrti. Verjetno ni bil nič kriv, saj tisti ta pravi krivci pravočasno zbežijo. Če se mi je zdelo, da je del Venezuele ob Kolumbijski meji najbolj oborožen del urbanega sveta sem te dni spremenil predstavo. Po novem vodi Egipt. Egipt ima že 10 let proglašeno izredno stanje. Letos ga nameravajo podaljšati. Govori se celo o uvedbi policijske ure. Slovenskemu fotografu so v zaporu razbili fotoaparat. Na trajektu za domov nas je bilo deset motoristov. Prav vsi smo imeli takšne ali drugačne težave. Stari predeli Kaira in Aleksandrije se sesedajo sami vase.

Po drugi strani pa na obali rdečega morja rastejo hoteli v katerih vas samo spanje pride več kot 1000 evrov na dan.

Naslednje leto grem v Libijo. Dokler je Gadafi še živ bo tam mir. Med ljudi, ki tako močno tehtajo vsako besedo, da jim med dvema stavkoma na obrazu prebereš  toliko grimas, kot jih povprečen Evropejec ne spravi skupaj v pol leta. Težava je le v tem, da je v Libiji nujen uraden vodič. Če se bom temu lahko izognil, grem zagotovo.

Ob vsej tej osladni želji po sreči v novem letu si ne morem kaj, da ne bi povlekel ven Esterlinov paradoks. Sreča je skozi življenje nekega človeka konstantna. Neodvisna je od finančnega statusa, od razmer v katerih živi, od ugodnih ali neugodnih situacij v katerih se trenutno znajde. Ne glede kako uspešno ali neuspešno izpolnjuješ  svoje želje, frustracije ob neizpolnjenih željah bodo ostale enake.  Nesrečni bodo vedno nesrečni in srečne ne premakne iz njihovih ustaljenih tirov še taka katastrofa.

Sedaj je tudi uradno: nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi je pokazala, da je vsaka druga ženska v Sloveniji od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja.

Raziskava je farsa in to bom tu poskušal dokazati. Najprej najbolj očitno:

Vzorec 3000 žensk smo določili zaradi predpostavke o manjšem številu vrnjenih vprašalnikov.

KWA ???

Ker so pričakovale manjši odziv so poslale manj anket.

Kolikor sem razumel so razdelili 3000 anket odgovorjenih pa je bilo le 752 anket, kar pomeni 25%.

Ker glede anketiranja nekaj malega celo vem, bi omenil eno pomembno dejstvo (ki ga sicer pri nas nihče ne upošteva): V primeru, da je odziv na anketo manjši od 30%, postane raziskava problematična, saj ne vemo, v čem se skupina, ki je odgovorila na anketo razlikuje od skupine , ki na anketo ni odgovorila. (Harvey  L. in MacDonald M. 1993 Doing Sociology – a practical introduction. – The MacMillan Press ltd, Houndmills, Basingstoke, Hampshire RG21 “XS, 277 s.)

No glede velikosti vzorca je tu olajševalna okoliščina: ne naredi te raziskave neuporabne majhen vzorec, temveč koncept operacionalizacije, ki je v oblikovanju ankete najpomembnejši. Tudi če bi v anketi sodelovalo 70.000 žensk bi bila raziskava neuporabna zaradi rezultatov samih.

No zdaj pa na samo raziskavo.

Vsaka druga ženska (56,1%) je od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Najpogosteje so doživljale psihično nasilje (49,3%), potem fizično (23,0%), premoženjsko (14,1%), omejevanje gibanja (13,9%) in spolno nasilje (6,5%). Povzročitelji nasilja so v 90.8% moški.

Glede na to, da so praktično vse ženske doživele psihično nasilje v kombinaciji z drugimi vrstami  nasilja poglejmo definicijo: Najpogostejše je zmerjanje, obtoževanje, ljubosumnost, jezno in glasno vpitje, da se oseba prestraši, zastraševanje, žaljivo izražanje glede zunanjega videza, opustitev pomoči, ko je oseba imela zdravstvene težave in spravljanje v neprijeten položaj med sodelavci.

Ja če gre 50% odnosov med moškim in žensko k hudiču in ponavadi ko gre ne gre na lepo ampak s prepirom, potem lahko sklepamo, da je 50% žensk doživelo nasilje. Vendar pa to ni sistematično nasilje moških nad ženskami ampak vzajemno nasilje, ki je posledica propada odnosa. Katera veza gre narazen brez obtoževanja, zastraševanja, ljubosumnosto, jeze, glasnega vpitja, žaljivega izražanja glede zunanjega videza in podobno. Tu bi pričakoval celo višjo številko, saj se le redki poročijo s svojo prvo ljubeznijo. Četudi nekdo trenutno živi v nenasilnem odnosu je izkušnjo ločitve v neki daljši vezi zagotovo dal skozi v dijaških ali študentskih letih. Če hočemo odpraviti to nasilje bi morali prepričati ljudi, da bodo razpad veze opravili mirno, s pogovorom. In če bi bili ljudje tega sposobni, potem do razpada veze ne bi prišlo, ker bi se ljudje o vsakem problemu mirno pogovorili.

In zdaj najhujša cvetka

Kaj je 752 žensk v sloveniji povedalo glede nasilja? Nekatere ženske so zaradi nasilja:

- izgubile službo
- nimajo več prijateljic
- imajo finančne težave
- imajo nočne more
- ne zaupajo več nikomur
- so izgubile zdravje
- se ne morejo znebiti strahu

Če bi v poročilu pisalo: vprašali smo 700 žensk in to so povedale, bi bilo popolnoma v redu. Ampak govoriti o reprezentativnem vzorcu velikosti 0,07% populacije je zloraba statistike kot znanosti. Na žalost je večina raziskav tovrstnega tipa in ljudje statistiki ne verjamejo več. Danes je nemogoče prepričati povprečnega državljana da je statistika znanost. Znanost, ki je eksaktna v mejah verjetnosti, ki si jih sama predpiše. Ta verjetnost je lahko 95% (visoka verjetnost, uporabni podatki) ali pa 5% (totalna katastrofa, raziskava ni vredna papirja na katerem je natisnjena).

Kritika

Ne kritiziram žensk, ki so na anketo odgovarjale ampak avtorjev raziskave. Kako lahko v raziskavi o nasilju v partnerskih odnosih sprašaujejo stvari, ki so očitno povezane še s 100.000 drugimi vzroki:

Službo danes izgublja in ima zato finančne težave veliko ljudi, ne samo nadlegovane ženske. Ljudje se odtujujemo in zgubljamo prijatelje tudi zaradi nečloveškega tempa v katerem živimo. Odtujevanje pripelje do vsesplošnega strahu in nezaupanja med ljudmi. Verjamem da ima kdo zaradi tega nočne more. Ljudje izgubijo zdravje, ker so predebeli, ne poskrbijo za rekreacijo in desetletja žerejo same konzerve (ker se jim ne da kuhat)

Kako so uspeli s tako majhnim vzorcem in v tako kratkem času povezati izgubo zdravja in izpostavljenost nasilju je misterij. Raziskava o izgubi zdravja in njeni povezanosti z nadlegovanjem bi morala biti medicinska raziskava, ne pa anketa. Če bi mene anketirali, bi ravno tako odgovoril da sem v zadnjih 10 letih izgubil zdravje, pa me nihče ne maltretira. Ko zlezemo čez 40 pač nismo več tako zdravi, kot smo bili pri 30tih.

Če hočeš ugotavljati povezanost izgube zdravja od nadlegovanja moraš izključiti vse ostale faktorje, ki bi na to lahko vplivali (rekreacija, telesna teža, prehrana). Potrebna je kontrolna skupina. Torej ženske, ki jih nihče ne nadleguje in njihova izguba zdravja. Izguba službe finančne težave in slabo spanje so običajno povezane.

V raziskavi sta dva vprašanja (izguba službe, finančne težave). To je eno in isto. Če izgubiš službo imaš finančne težave. Spet faktorji, ki vplivajo na izgubo službe (izobrazba, poklic, osebna iniciativa, ipd).

Vzorec nekaj več kot 700 žensk je premajhen celo za pojave, ki so povezani z malo faktorji. Na primer: kakšen je vaš poklic in izobrazba in ali ste izgubili službo. Nekatere branže so v krizi bolj kot druge in visoko izobraženi kadri dlje obdržijo službo. Ugotavljanje korelacije med nadlegovanjem in izgubo službe s tako mizernim vzorcem…

Nazaj na rdečo nit. OK, od 15 leta dalje je 56% žensk doživelo nasilje. Vsak pubertetnik doživlja s strani svojih staršev psihično nasilje, omejevanje svobode in premoženjsko nasilje. Kar 20% anketirank še živi pri starših. Je že res, da niso vse pubertetnice, ampak, oseba ki pri 30tih  živi pri starših (neodvisno od spola) ni najbolj zrela oseba.

Glede na to, da kar nekaj deklet starši vzgajajo v barbike se ob življenju s partnerjem porušijo ideali in naenkrat imamo premožensko nasilje, ker tip pač noče plačevati vseh neumnosti, ki si jih ženska zamisli, običajno premoženjsko nasilje zajema tudi (ne)financiranja bluzenja po kafičih – omejevanje svobode in evo ko pride do ločitve imamo še psihično nasilje.

Deset let nazaj je ministrstvo za kmetijstvo objavilo raziskavo, v kateri so ugotovili, da zaradi strahu pred medvedi fantje ne prepevajo več podoknic dekletom. Baje jih je medvedov tako strah, da ponoči več ne hodijo iz hiš. Niso krivi računalniki in diskoteke, da ni več slišati slovenskih pesmi pod okni mladenk ampak medvedi.

V čemu je sploh težava. Še eden od papirjev, ki bodo obtičali na policah in v predalih. Pa ni povsem tako. Vsaj ne v tem primeru. To, da nekdo napiše neko neumnost in sicer po meri politike ali trenutne socialne klime je po svoje samoumevno. Tudi raziskovalci potrebujejo denar in vladajoča garnitura je najboljši plačnik. Tako je bilo še v časih starih grkov. Katastrofa se zgodi, ko to neumnost nato servirajo ljudem, ki ne razmišljajo, vendar odločajo. In potem se celoten odnos do neke populacije oblikuje na podlagi te zmote.

Poglej na primer šolstvo. Nekateri troci so v šoli že pri 5 letih, učenci so preobremenjeni, na koncu pa ugotovimo, da sicer enciklopedično znanje imajo nimajo pa sposobnosti povezovanja tega znanja z realnimi situacijami. Ali pa recimo sociala. Komur se da brati naj si prebere tole. Glavna misel od tam pa je:

Kavelj 22. O pomembnih zadevah odloča skupina ljudi, ki v prvi meri rešuje lastne težave. Če bi vse te ljudi spokali k psihiatru jih pošljemo k ljudem, ki so v ta posel zabredli, ker tako rešujejo lastne težave.

Koliko skrbništev se ob ločitvi dodeli očetu?  Če bi bila obravnava poštena bi bilo 50/50.

Na jetra mi gre, ker se naša država vodi tako, kot se prodaja zelenjava na tržnici.

No pa še ena stvar sem mi zdi blazno napačna. Pri nas imajo vsi grozovito potrebo po institualizaciji svojih težav. Vsak pojav je potrebno spremeniti v društvo, gibanje, organizacijo. Namesto da bi se ukvarjali s posamezniki se trudmo zaobjet v nek okvir čim več prebivalstva, oblikovati povprečje in potem generalno ukrepat. Ti ukrepi pa ne bodo koristili nikomur. Za nekatere bodo prestrogi, za druge preblagi.

Še pomisliti se ne upam, kakšen bo drugi del raziskave.

PS

Link sem poslal tudi nosilki raziskave dr. Katji Filipčič

Varuh človekovih pravic predlaga slovenjgraškemu sodišču, naj v primeru triletne deklice, ki naj bi jo zlorabljal dedek, upošteva mnenje pristojnega centra za socialno delo.

V Zakonu o varuhu človekovih pravic piše:

24. člen: Varuh ne obravnava zadev, o katerih tečejo sodni ali drugi pravni postopki, razen če gre za neupravičeno zavlačevanje postopka ali za očitno zlorabo oblasti.

Zakaj je ta člen pomemben. Varuh človekovih pravic je (ali naj bi vsaj bil) moralna avtoriteta, njegovo mnenje šteje. V primeru, da se o neki zadevi izreče prej, kot to stori sodišče lahko vpliva na sodbo sodišča. S tem pa sodišče ne odloča več samostojno, tako, kot bi moralo.

V to, kaj meni center, kakšne so motivacije varuhinje in kako delujejo naša sodišča se ne bi spuščal. Še manj me zanima (ne)upavičenosti  družbene paranoje, ko gre za zlorabo otrok. Je pač že tako, da je na tem področju že sam sum dovolj, da moškemu odrežejo jajca (ženski sicer nimajo kaj odrezat, ampak se ob sumu na zlorabo otroka ne godi nič boljše). Po celem svetu je tako, zakaj bi bilo pri nas drugače.

Dokler je bil varuh g. Hanžek smo sem ter tja še slišali, kako nestrpen in netoleranten narod smo Slovenci. Kako obravnavamo cigane, čefurje, pedre in podobne marginalne skupine. Včasih pomislim, kako je še dobro, da v Sloveniji nimamo organizirane skupine  židov in črncev, pa tako vsaj te pustimo pri miru. Mogoče je g. Hanžek včasih pretiraval, ampak, za to smo ga plačevali.

47. člen: Varuh ima pravico do plače v višini, ki je določena za predsednika ustavnega sodišča. Namestnik varuha ima pravico do plače v višini, ki je določena za sodnika ustavnega sodišča.

Torej, plača ni slaba.

Varuh ne sme biti podaljšek kakršne koli stranke, državne službe ali verske organizacije. Pri g. Hanžku sem imel tak občutek, ga. Zdenka Čebašek-Travnik, pa mi ga na žalost ne daje.

4. člen: Varuh je pri svojem delu neodvisen in samostojen.

Na vprašanje V čem se ljudje najbolj motijo o vas? je varuhinja odgovorila:
Od tistih informacij, ki pridejo do mene, so po mojem mnenju najbolj napačne tiste, ki me opisujejo kot nedostopno ali neodločno osebo. Vseeno mi je, če je dostopna ali ne, vendar če jo tisti, ki jo potrebujejo tako označijo bo že držalo.  Neodločna… če jo primerjam s prejšnjim varuhom…zagotovo.

Computers are useless. They can only give you answers. Picaso je avtor napisanega.

Danes sem se zgrozil nad kvaliteto pisane besede. Pa je vseeno, če beremo tiskane ali elektronske medije. Novinarji nam ponudijo zgolj informacije, med vrsticami se  ne da prebrati prav nič, občutek dobiš, da je članek spisal računalnik in ne človek.

Enkrat sem bral, in ker je bilo to že precej daleč nazaj je čisto mogoče, da se to že dogaja:

Računalnik ti bo na podlagi predhodnih iskanj ponudil prav to kar iščeš. Novice bo oblikoval tako, da bo izpustil tisto, kar te ne zanima ali te vrže iz tira – oblikoval bo članek samo zate.  Ob načrtovanju počitnic bo poiskal tiste kraje, ki ti ustrezajo in ob poslušanju spletnega radija bo vrtel samo tisto glasbo, ki ti je všeč.

Negovanje predsodkov. Kar se mi zdi, da mi ne bo všeč, v mojem svetu ne bo obstajalo. Možnost spoznavanja novega bo zbrisana.

Enkrat sem si po pomoti ogledal film. Charley Parker in Bebop cele tri ure. Prvo uro sem trpel kot žival, potem sem začel poslušati in zadnjo uro sem neizmerno užival.

Računalnik ti tega ne more ponuditi. Računalnik se ne more zmotiti v neki kreativni smeri in ti spremeniti pogled na svet. Računalnik ti ne more ponuditi presenečanja za vogalom napačno ubrane poti.

Moji otroci bodo za izkušnje tovrstnega raziskovanja prikrajšani. Vendar pa je to je le ena od stvari, ki me zadnje čase dela otožnega.

Če bo v svetu lakota bomo Slovenci med bolj lačnimi. Pravka rem prebral Prehranska (ne)odvisnost Slovenije Slovenija ne more prehraniti same sebe Seznam, kaj imamo in kaj nam manjka je takle:

Kmetijsko-živilski proizvodi Slovenije

Največji primanjkljaj:
- sladkor (Slovenija ga ne proizvaja več),
- rastlinsko olje,
- zelenjava,
- žito (stopnja samooskrbe s pšenico le še okoli 50 %),
- sveže sadje (neto uvoz okoli 100.000 ton letno),
- krompir,
- svinjsko meso.

Največji presežki:
- hmelj (skoraj v celoti namenjen svetovnemu trgu),
- mleko,
- perutninsko meso,
- sveža jabolka (neto izvoz med deset in petnajst ton letno).

Sama zadeva me ne skrbi preveč, saj če se bo kriza zares zgodila potem bomo:

• požrli manj sladkorja in olja (živeli bomo bolj zdravo)
• gojili zelenjavo na tratah okoli hiš in stolpnic (preganjanje vrtičkarjev bo odlženo)
• v smeti pometali 50% manj kruha
• pojedli doma več jabolk namesto da izvozimo toliko
• namesto prašičev žrli piščance
• poklali za zrezke del krav, ki jih sedaj molzemo
• posadili krompir kjer gojimo hmelj

Razlika med kmetijsko zemljo in ostalimi produkcijskimi sredstvi je, da za razliko od strojev na kmetijski zemlji enostavno zamenjamo vrsto proizvodnje. Stroj ob daljši neuporabi in slabem vzdrževanju zastari, medtem, ko se z zemljo to nezgodi. Prej obratno. Če na neki njivi dalj časa nismo počeli nič si zemlja spočije in je bolj rodovitna.

Torej na kratko: ne se bat, ne bomo lačni.

Rad te imam takšno kot si, nič ti ni potrebno storiti, nič spremeniti, takšna kot si je zame idealno. Ženske padajo na brezpogojno ljubezen. Topijo se ob njej in moški, ki je sposoben to izjaviti brez pokanja smešnih frisov je zmagal.

Na enem od pardnevnih seminarjev sem (sicer v malo drugačnem kontekstu in z malo drugačnim namenom) omenil zakaj plezam. Nekako takole: Goram je vseeno, če se trudim ali ne, kakšno smer izberem, koliko energije vložim in do kakšne mere spremenim svoje življenje zaradi gora. Moja ljubezen do gora ni odvisna od tega, kaj gore čutijo do mene.

Za eno od udeleženk je bila ta izjava najlepša manifestacija brezpogojne ljubezni. No in od te izjave dalje sem bil v naslednjih dveh dnevih najsrečnejši moški udeleženec seminarja. Mislim, da je odveč razglabljanje kako bi razlaga dejanskega pomena izjave vse skupaj samo pokvarila.

Brezpogojna ljubezen je mit. V nekaterih evropskih državah imajo za družine avtističnih otrok posebne terapevtske skupnosti. Tam jih naučijo dajati otroku brez pričakovanja, da bo ta otrok karkoli vračal. Pa ni potrebno v takšne ekstreme. Kup otrok se na smrt spre s starši in ne govorijo tudi po desetletja ne. In če se poglobimo v primere, kjer starši vztrajajo ob skrajno problematičnem tridesetletnem otroku je prvo vprašanje ki skoči izza grma: v kakšni meri starši potrebujejo tovrstne težave zgolj zato, da bi osmislili svojo lastno bit.

Brezpogojna ljubezen je med ženskami ene take vrste mit, kot je med moškimi na primer neskončna serija orgazmov v eni noči. Razlika je le v tem, da se moški zavedamo, da je to le mit, medtem ko se ženske počutijo prikrajšane in svojo nejevoljo usmerjajo na moškega, ki jim tega ni sposoben nuditi.

Moški nimamo žensk brezpogojno radi. Radi imamo seks. Enim uspe to brez žensk, drugi pa smo pač vezani na paket ugodnosti z določenimi pomanjkljivostmi. Če je ugodnosti premalo, ali pa jih sploh ni nas paket ne zanima več. Moški se tega zavedamo in se stanju prilagodimo. Z preprostim stavkom Da draga in z ustrezno dragimi darilci v izkustveno določenih intervalih se reši še tako neprijetna konfuznost ženskega uma.

Ženske prav tako kot moški niso sposobne brezpogojne ljubezni. Težava pa je v tem, da se tega ne zavedajo. Svojega moškega bodo popravljale, spreminjale… izboljševale, same pa hkrati zahtevajo, da se jih brezpogojno ljubi.

Izjava na seminarju ni bila popolnoma zaključena. Če me ne bi prekinili bi se končala takole:

Moja ljubezen do gora ni odvisna od tega, kaj gore čutijo do mene. temveč kaj mi dajejo.

Kaj se komu plete po glavi ne bomo nikoli vedeli. Ali nas ima nekdo rad, bolj kot samega sebe… ne vemo, v končni fazi pa niti ni tako važno. Koga b raje imeli ob sebi:

A: ima nas rad bolj kot življenje samo, nas pa zato dnevno trpinči

B: najbolj ima sicer rad sebe, ampak na drugem mestu sem jaz in ob njem se počutim fajn