Donna e mobile. Ja je prevrtliva; pogosto spremeni fokus.  Ženska brez otrok ima približno tako hierarhijo: partnerski odnos, služba, (lahko je tudi najprej služba, pa potem partnerski odnos), hobiji in prijateljice (kar je včasih eno in isto) in potem če kaj ostane enkrat pred menopavzo mogoče, če bo trenutek pravi pridejo otroci. Partnerski odnos je (če poslušamo ženske) sinteza dveh bitij v eno. Nisva ne jaz ne ti ampak midva. In ker ima ženska preprosto bistveno več zahtev v partnerskem odnosu  kot moški (moški le dve ali tri), midva, v bistvu pomeni predvsem ona in malo manj njega. Ko pride otrok, se zadeva obrne na glavo. V življenju ženske je otrok prvi, ker pa se je v odnosu do moškega obravnavala kot sintezo in ne kot individuum, se to zgodi tudi v odnosu do otroka.

Nimamo matere in otroka ampak je tu globalno nedotakljiva entiteta: mati z otrokom. Neglede o kakšni situaciji govorimo, a gre za genocid v Sudanu, ali pa za ultrabogat supermodel, ki v rokah nerodno drži svoj naraščaj – mati z otrokom je nedotakljiva. Fotografija očeta z otrokom, v očeh človeka severne poloble poraja predvsem vprašanje: kje je pa mati?

Da ne bo pomote. Očetje doživimo podobno evforijo. Ko se mi je rodila hčerka se mi je svet obrnil na glavo. V vrtcu sem opazoval očete, kako se jim kisajo možgani, kako se smejijo vsaki bedariji, ki jo njihov otrok spravi s sebe. Zavedal sem se, da imam tako bebav obraz ob opazovanju svojega otroka tudi jaz. To je naraven proces, faza, ki pri moških v nekem trenutku mine, pri ženskah pa je potrebno, da jo partner iztrga, da aktivno poseže. Moškega v tej (recimo ji) bebavi fazi drži čudenje rojstvu. Neglede, kako otopeli smo, kako nedostopni za čare narave rojstvo očara prav vsakogar. Četudi se tega ne zaveda. Zakaj se zaljubljamo v pomladi, v hlev vsi rinejo gledat ravno telička, mladi pujski so ravno tako simpatični kot mladi kužki in tudi tisti, ki imajo v splošnem  raje pse kot mačke se ob mladih mucah raznežijo…

Čudenje mine, moški je odčaran, vidi zadeve v pravi barvi, medtem, ko je ženska še vedno priklopljena na svojo virtualno resničnost. Virtualno… otrok ni del nje ampak osebnost s svojimi potrebami, željami, življensko potjo… mi smo samo skrbniki.  Vez ženske z otrokom ni čudenje temveč nekaj veliko močnejšega. Evolucija je poskrbela, da žensko preplavijo hormoni, ki zagotavljajo preživetje temu bitjecu. Hormoni pa pritekajo, dokler obstaja odjemalec. Nekako kot molzna krava. Dokler molzemo teče, ko nehamo, nekaj časa boli, potem pa neha teč.

V naravnem okolju naših prednikov (Homo sp.) so si potomci sledili v rednih intervalih. Recimo na vsaki dve leti. Ko se je prišel na svetlo nov zarod so hormoni prisilili žensko, da je dvoletnika zapustila in se začela ukvarjati z novorojencem. Vzgojo tega dvoletnika je prevzel oče  oziroma “uliza” ko je bil oče zaposlen z lovom ali vojno. Stari starši so imeli običajno tudi svoje otroke in se pri vzhoji otrok ženske, ki je prvič rodila verjetno niso ravno tvorno udeleževali. To je zagotavljalo zdrav duhovni razvoj človeka. S štirimi do petimi leti je pripadnik človeške vrste postal polno funkcionalni član družbe. Ko sem se nekaj časa potikal po Venezueli sem med indianci opazil prav to: ko lahko serje mimo plenic lahko pospravi tudi drek za sabo.

Moderna ženska ima samo enega otroka. Sprožilca, ki bi jo odtrgal od otroka ni več. To vlogo v družbi prevzame moški. Moški si mora vzeti pravico do ženske in pri tem izriniti otroka. Če tega ni sposoben postane copata, otrok pa mamin sinček/punčka, in naprej ta dva nova copata oziroma tiran. Kot da bi poslušal Ruglja. Vendar te ideje niso zrasle na njegovem zeljniku. Karkoli bereš na to temo, trobijo eno in isto. Rugelj je zadevo rahlo zakompliciral: za situacijo je odgovorna slovenska mati, ki utesnjuje moškega, ta materi svojih otrok (svoji ženi) ne pokaže kdo bi moral nositi hlače saj nima moči za kakršen koli upor. A zato, ker je ženska premočna, ali je moški mevža… jajce in kura, če mene vprašaš.

Moški je tako predstavljen pred nalogo ki mu v osnovi ni bila namenjena. Žensko je od otroka odtrgal drugi otrok. Čeprav mu evolucija tega ni namenila je treba zavihat rokave. Vendar kako naj poskrbi za ustrezen razvoj svojega potomca (s tem, da poskrbi zase in otroka postavi na pravo mesto) če ga ženska njegovega življenja ne zanima več. Spremenila se je. Postala je tuja, ne zanima jo več on, ampak zgolj otrok. Včasih se je trudila zanj, zdaj vidi samo otroka. Ženske se po porodu zredijo in pravijo, da je nemogoče shujšat. Ko zaradi ločitve ostanejo same, otroci pa stopijo v puberteto… shujšajo zelo hitro in ostanejo suhe… Fokus ima novo smer.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Podnaslov v Delu: V veljavo je stopila nova vladna uredba o enostavnih in nezahtevnih objektih, ki je vzbudila pravi vihar med urbanisti. Ja kaj pa ste pričakovali. Če nekomu odžiramo kruh se bo pritožil. Po novem bo pot do gradbene investicije hitrejša in cenejša, uredba je dobra saj revežem omogoča gradnjo. Arhitekti pa se mi preprosto ne morejo smiliti. Če bodo s to uredbo izgubili 70% posla bodo še vedno živeli bolje kot marsikdo.

Očitki na novo uredbo letijo predvsem na domnevni škodljiv vpliv na dolgoročni razvoj Slovenije. Zanimivo je, da vsi varnostni elementi ostanejo. Še vedno je tu enostavno gradbeno dovoljenje z vsemi potrebnimi soglasij kot so potrebna za zahteven objekt. Razlika je le v tem, da lahko enostavno gradbeno dovoljenje izdela vsak, vsebuje pa z roko narisane skice in par podatkov.

V enem prejšnjih zapisov sem pisal o neke vrste minimumu, ki je za človekovo zavetišče potreben

koliko je zares potrebno

Nova uredba postavlja kot eksistenčni minimum bistveno bolj razkošne objekte, v katerih pa, tako pravijo, ne smemo prebivati. O prebivanju kasneje, najprej o objektih.

Za začetek obdelajmo hipotetičen nezahtevno-enostaven objekt. Med tovrstne objekte spadajo garaža, lopa, uta, nadstrešek, drvarnica, pokrita skladišča za lesna goriva, senčnica, letna kuhinja, savna, fitnes, zimski vrt, vetrolov. Objekt naj bi bil velik od 30 do 50 m2. Če želimo pričeti s kakšno dejavnostjo potem bomo gradili nekaj čemur se lahko reče kozolec, kmečka lopa, pastirski stan, grajeni rastlinjak, silos, skedenj, senik, kašča. Ta objekt je lahko velik od 40 do 140 m2. Recimo da bi radi zgradili rastlinjak. Lahko ga priključimo na vse komunalne vode: rožice potrebujejo vodo, in občasno tudi elektriko, ker moramo na delovnem mestu imeti tudi stranišče se priklopimo na kanalizacijo. Za vodenje bodočega podjetja bo v rastlinjaku pisarna, ki potrebuje internet in telefon (dobavljiv v kompletu s televizijo), imamo pa še čajno kuhinjo ko smo lačni in kopalnico da ne hodimo od blata umazani po svetu. Tak rastlinjak ima vse, kar imajo veliki. Le prebivati ne smemo v njem. Kaj sploh to pomeni.

Če se odločim, da bom prespal na kavču v pisarni mi seveda tega nihče ne more preprečiti. Zadeva je moja zasebna last, če lahko klošarji spijo po klopicah v podhodih lahko tudi jaz spim v pisarni. Problem je le s prijavo bivališča.Poleg stvarne postelje potrebujem tudi formalno pravno prebivališče, takšno, ki se ga ob prvi priliki vpiše v osebno izkaznico. V tem našem, za življenje popolnoma opremljenem rastlinjaku, tega ne morem imeti.

Na sceno stopi mobilni objekt. Mobilni objekt je nekaj, kar ni s temelji povezano z okolico. Zanj ne potrebujemo nikakršnega dovoljenja, le postavimo ga na svojo zemljo in uživamo ob pogledu nanj. V zadnjem času je modna uporaba ladijskih zabojnikov, nihče pa nam ne more preprečiti, da iz lesa naredimo nekaj, kar se prevaža kot ladijski zabojnik.

Torej: zgradimo majhen rastlinjak in ob njem parkiramo našo mobilno hiško.

Že pred časom sem za povpraševal za možnost pridobitve hišne številke za mobilen objekt in pojasnilo, ki sem ga dobil je bilo: na upravni enoti izpolniš neko obrazec, med drugim je tam tudi rubrika kjer izjaviš da zadeve ne meisliš premikat in potem ti cifro dajo. Če to ni (več) res, če ima kdo kakšne drugačne izkušnje prosim…

Prihodnič na Platonski svet: kako sem postavil hišo za 300 eur/m2, zakaj se cene na trgu vrtijo okoli 1500 eur/m2 in zakaj ni verjeti tistim, ki tulijo najglasneje.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Najprej kako definirajo zadevo strokovnjaki (tisti, ki se stem ukvarjajo): Pravilo naj bi bilo, da mora v kolikor želimo, da naše telo redno opravlja vsa potrebna čiščenja in popravila, naša prehrana vsebovati vsaj 75% svežih, presnih živil.

Kaj je presna (živa) prehrana? Presna hrana je živa hrana, hrana, ki ima v sebi energijo in encime za življenje. To so surovo sadje, zelenjava, semena in oreščki v svoji izvorni, naravni obliki. Med presno hrano prištevamo tudi kalčke, divje rastline, sveže začimbe, super živila, morske rastline, fermentirana živila in suho sadje. Presna je tista hrana, ki ni bila toplotno obdelana na več kot 48°C.
DELITEV ŽIVIL
ŽIVOTVORNA – porajajo življenje: semena, oreščki, kalčki poganjki.
ŽIVODEJNA – spodbujajo življenje: surovo sadje in zelenjava. Živa hrana z encimi.
ŽIVOSTATIČNA – upočasnjujejo življenje, zagotavljajo minimalno delovanje celic, pospešujejo staranje – kuhana hrana, meso, mlečni izdelki.
ŽIVOMORNA – uničujejo življenje, organizem zakisajo, tako da telo potrebuje elemente za nevtralizacijo in jih srka iz zob in kosti – sladkor, sol, moka, škrob, kava, alkohol, kemični dodatki, predelana hrana.
Recimo, da vsem skupaj damo upravičeni dvom. Mogoče pa je res tako…
Kaj pa informacije ki jim kot raziskovalec (tovrstna služaba na delavcu pusti določene posledice) ne morem izogniti?
Najprej o toplotno obdelani hrani. Obstaja teorija, da smo mi (homo sapiens) tu, kjer smo (z  kolikor toliko delujočimi možgani) predvsem zaradi kuhane hrane. Energija, ki se je prej porabila za presnovo je postala presežna in telo, kot dober gospodar je to energijo vlagalo v razvoj možganov.
Vegi
Eden od predmetov ki sem jih poslušal na faksu, je bila tudi prehrana divjih živali. Zanimiva zadeva, ker smo dobili v pogled v vse tipe prehranjevanja. Tam nam je bila servirana zanimiva ideja: Bolj je hrana po sestavi podobna tistemu, ki jo je, vrednejša je zanj. Pridobitev hranil iz zaužite hrane je lažji iz zrezka kot iz solate. Ko lev poje celo gazelo dobi vse kar njegov organizem potrebuje. Ko so leve v živalskem vrtu hranili s samimi zrezki so zboleli. Lev v naravi poje celo žival, ne samo šnicle. Živali, ki so sposobne pojesti celo žival so popolni mesojedi. Tisti pa, ki lahko pojedo samo določene dele so vsejedi. Človek spada v skupino, ki ne more v celoti požreti svojega plena in mora zato pojesti tudi kaj zelenjave. Aktivno življenje z zelenjavno pregrano je praktično nemogoče. Vrhunski športnik potrebuje beljakovine živalskega izvora. Ob fizičnem naporu je potrebna hitra obnova mišic in takrat mora telo dobiti nekaj kar je podobno tistemu, kar misli graditi. Obnova mišice po naporu mora biti ob pravem času in v ustrezni količini. Če z vegi zadevami lahko pokombiniramo količino, bo ta zadeva potrebovala veliko časa in energije.
Življenje vegetarianca je podobno življenju domačega pujsa. Po tej analogiji so vsejedci divji pujsi. Domači pujs je prisilni vegetarianec. Hranimo ga v glavnem z hrompirjem in repo. Včasih so mrtve kokoši metali kar na kup gnoja. Če je crkovina prišla na nos (in pod zob) prašiču je prašič začel pleniti živeče kokoši.
Nevarnosti žive hrane
Najprej postavmo okvirje: govorimo o povprečnem potrošniku, ki nima vrta (oz. bolj njive), na katerem lahko pridela zdravo in neoporečno hrano. Po drugi strani govorimo o masovni distribuciji hrane, sa, povprečen potrošnik nima denarja, da bi plačeval eko kmetu dostavo hrane na dom. Pridemo… recimo v špar in tam imajo: krompir iz Egipta, marelice iz Turčije, dateljne iz Maroka, pomaranče iz Sicilije, mandarine iz Španije, paradižnike iz Nizozemske, oreščke iz Južne Amerike… Nepasterizirana hrana je največji pospeševalec prodiranja tujih živalskih vrst in bolezni po svetu. Dežele, kot so Islandija in Avstralija silno strogo jemljejo prepoved vnosa hrane v državo.
Zakaj ne bi jedli lokane žive hrane: V zmernem pasu (kamor sodimo tudi mi) je naravna hrana izredno skopa. Pred prihodom krompirja, koruze in sladkorne repe se samo z zelenjavo ni dalo preživeti. Na severu so razmere vegetariancem še bolj neugodne. Eskimi bi nas verjetno čudno gledali, če bi jim predlagal veganstvo na osnovi lokalne ponudbe rastlinske hrane.
Na začetku sem se vprašal kdo ima od tega korist. Ne dvomim, da preroki te nove religije verjamejo kar govorijo. Verjamem pa, da jim je glas dal nekdo, ki ima od tega korist. Ne verjamem v zarote, verjamem pa v sposobnost posameznikov, da v želji po dobičku uspešno manipulirajo.
Veganstvo je pot k zdravju, sreči in ljubezni. Živa hrana – eliksir zdravja, lepote in mladosti., Superhrana – ko narava ponudi več. Hrana, s katero boste lažje premagovali stres. Hrana s katero boste večno živeli. Ko butneš povprečno izgubljeno, povprečno nezadovoljno in zdolgočaseno dušo s tako idejo je uspeh zagotovljen. Mleko iz mlekomata ima vse bakterije, ki jih mora imeti. V pasteriziranem mleku so te bakterije pobite, probiotiki (Actimel, Ego, ipd) pa ima vse bakterije kot jih ima mleko iz mlekomata, pa še kakšne cukre in barve in je deset krat dražje. Očitno ima tudi evropska birokracija dovolj in zaradi tega prepoved sklicevanja na domnevne zdravilne lastnosti hrane.
In za konec najprej izjava: verjamem, da je hrana pomembna, da nekvalitetna in enolična hrana škodi zdravju. Da je pestra in zdrava hrana za človeka pomembna. To verjamem, hkrati pa trdim, da namesto muh letijo sloni. Moje zdravje ni toliko odvisno od tega ali imam v špajzu eko ali neeko krompir, tembeč koliko gramov se ga bo pojavilo v obroku na mojem krožniku.
A ni zanimivo, da tisti, ki prodajajo živo hrano tulijo glasneje od tistih, ki opozarjajo na debelost? Prekomerna telesna teža je za zdravje nevarnejša od pesticidov v solati, je bolj pomembnejša za doseganje osebne sreče kot marelice in je zagotovo hitrejša pot v ljubezen. Zakaj nimamo reklam za osveščanje debeluhov: vaše zdravje je zaradi debelosti ogroženo, ker ste predebeli ste v marsikateri aktivnosti omejeni in to lahko vodi k nezadovoljstvu in depresiji. Adijo sreča. In na koncu, ljubezen… salo ni erotično, debeli ljudje niso privlačni, obraz je kot ena velika debela hruška. Brez ličnic brez izrazite obrazne mimike, saj se mišice skrivajo pod salom. Zakaj ni takšnih reklam?  Opozarjanje na debelost manjša dobičke. Le kdo bo vlagal v kampanijo, katere rezultat bo manjša poraba? Pravi podjetniki prodajajo hladilnike eskimom in snežne rolbe arabcem. Religija je … ta citat mi je blazno všeč … prodajanje vode na bregu reke. Zaradi stojnic ne vidimo reke. Kakšno odrešenje nam ponuja prehranska religija, kakšna reka se skriva za njihovimi stojnicami?
Podobno zadevo vidimo veliko bolj očitno v politiki. Ko nekdo razkrije škodljivo dejanje neke javne osebe se hitro izkaže, da je to dejanje sprožil nekdo, ki ima od tega politično korist. Ko nekdo tako goreče preprčuje in zagovarja (pa naj bo to eko hrana, eko gradnja hiš, eko avtomobili, eko še marsikaj) se najprej vprašam, a je ta informacija v zraku zato ker je resnična in koristna, ali zato, da nekdo ne ta račun nekaj pridobi. Če je oboje… človeku, ki razširja in omogoča resnico z veseljem privoščim finančni uspeh. O podpiranju sleparjev pa …
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Nekakšno nepostavljeno vprašanje prvega dela te trilogije o hrani je kar mogoče preveč očitno: če imam na izbiro hrano ki vsebuje strupe in tako ki jih ne, zakaj ne bi zbral tisto brez, pa čeprav je strupov silno malo. Tako malo, da mi ne morejo škodovati.  Ker…

Dokler čakamo na to misel, še malo o strupih. Najprej o posodi za kuhanje.

Nerjaveča posoda.

Nerjavna jekla so zlitine na osnovi železa, kar pomeni, da je delež železa najmanj 50 %. Nerjavnost jekel pomeni, da ob dolgotrajnejšem stiku z vodo oz. na vlažnem zraku ne zarjavi oz. korodira. Korozijsko odpornost jeklu daje predvsem zlitinski element krom, ki ima lastnost, da na površini tvori tanko samozaščitno oksidno površinsko plast Cr2O3. Avstenitna jekla so najbolj pogosta nerjavna jekla. Vsebujejo naslednje zlitinske elemente Cr od 17- 26 %, Ni 7-26 %, C pod 0,12 %. Na vrsto jekla lahko še vsebujejo Mo 2,0 – 4,5 %, Cu 1,5- 2,5 % ter stabilna elementa Ti in Nb. Nerjaveče jeklo tipa AISI 303 sprošča več kot 5  µg/ cm2/teden, kar presega evropske zahteve. AISI 316L je glede predpisov v redu. A je res, ali je zgolj določen lobij dosegel, da zahteve niso strožje. Kakšen inox pa je v posodi, ki so mi jo prodali v akcijski prodaji?

Tudi teflon ni prav nedolžen.

Pri pregrevanju teflona (nad 300 st. C) se iz teflonske obloge sproščajo kancerogeni strupeni plini.

Plastika.

Razlika med plastiko in ostalimi materiali v katere shranjujemo snovi (steklo, kovina) je, da plastika nineka monolitna snov, ampak je neke vrste rešetka. Zdravila, ki morajo biti ločena od zraka se shranjujejo v stekleni embalaži, saj plastična prepušča zrak. Plastika je ene vrste zelo drobno sito, čigar luknjice so zapolnjene s posebnimi kemikalijami, ki omogočajo stabilnost tega sita – rešetke. Sčasoma te snovi prehajajo v hrano. Poznamo več kategorij plastike:

1. PET (PETE) = Te plastenke so namenjene enkratni uporabi. Obstaja možnost da izpuščajo težko kovino antimon in kemično snov BPA, ki moti delovanje hormonov. Take plastenke lahko izpuščajo tudi kancerogene spojine.
2. HDP (HDPE) = Gre za ‘dobro’ plastiko za katero obstaja najmanjša verjetnost, da bo izpuščala kemikalije v vodo.
3. PVC (3V) = Ta plastika izpušča dve strupeni kemikaliji, ki obe motita delovanje hormonov v človeškem telesu. Kljub temu je to še vedno najpogosteje uporabljena plastika za plastenke.
4. LDPE = Plastika ne izpušča kemikalij v vodo.
5. PP = Še ena ‘dobrih’ plastik, navadno bele ali polprozorne barve, Srečamo jo v plastenkah za sirup in lončkih za jogurt.
6. PS = Plastika spušča v vodo rakotvorno snov stiren. Največkrat jo srečamo v ‘kavnih’ skodelicah za enkratno uporabo ali v embalaži hitre prehrane.
7. PC (ali brez oznake) = To je najslabša mogoča plastika za živila, kajti izloča kemikalijo BPA. Na žalost se nahaja v plastenkah za dojenčke, športnih bidonih in posodah za shranjevanje hrane. Plastične mase, ki ne oddajajo kemikalij v vodo so torej HDP, HDPE, LDPE in PP.

Snovi, ki jih plastike izločajo se lahko vpijajo neposredno v kožo in kup opozoril velja tudi uporabi kreditnih kartic.

Nevarni postopki priprave hrane.

Pa dodajmo še malo olja na ogenj prehranske histerije:

Pregreto (zažgano) olje vsebuje hidroperokside in strupene aldehide. V ponvi je olje, ki je v stiku s hrano ustrezne temperature, na robovih pa se žge.

Hrana na žaru je prežeta z produkti nepopolnega izgorevanja oglja, med katerimi so mnogi kancerogeni. Prijeten okus po pečenju na žaru je hkrati tudi strupen.

In kako naprej. Hrana je prežeta s strupi, shranjujemo in pripravljamo jo v strupenih posodah, povrh vsega pa …

Domicelj je pel:

Kaj naj si skuham
kaj naj pojem
kaj naj si spečem
kaj sploh še smem
kaj naj pogoltnem
kako naj vem
pri vsaki stvari
je en problem.

V sklepni faz se bom obregnil ob “živo hrano” in problem vegetarianstva.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Po naravi sem blazno skeptičen. Ko nekaj kriči, bolj kot kriči bolj dvomim. Živa hrana, zdrava hrana, bio, eko… Kdo ima od tega korist. Ne dvomim, da preroki te nove religije verjamejo kar govorijo. Verjamem pa, da jim je glas dal nekdo, ki ima od tega korist. Takoj, ko smo zakorakali v Evropo so začele z neba padati informacije o nevarni hrani, ki prihaja v našo deželo. Domače je boljše, bolj zdravo. Kupujmo domače. No pa poglejmo, kakšno je bilo stanje 2010:

Pesticide Residues in food

Krasno! Ne jemo sicer najbolj svinjsko hrano v Evropi, smo pa v zgornji polovici. Čigav interes je potem kampanija”domače je domače”? Nekaj podobnega so imeli hrvati. Kupujmo kroativno. Zadeva ima čisto legitimen status. Če kupujemo domače denar ostaja doma, ne odteka ven in od tega slovenski tajkuni nimajo nič. Ne moreš bogateti, če se denar zbira na kakšni Nizozemski. Ne mislim se poglabljat v vprašanje koliko ekološke hrane se pri nas proda, koliko je površin, kjer je ekološka hrana mogoča in kakšni so kriteriji, da nekdo lahko reče moje kumare so ekološke.

Poskusimo malo glodati tole kost: kakšna je dejanska razlika med ekološko hrano in tako pridelano s tradicionalnim kmetijstvom (kmetijstvom 20. stoletja). Vprašanje škodljivosti je vprašanje koncentracije. Strupi v majhnih koncentracijah so človeškemu telesu neškodljivi, medtem ko so velike koncentracije škodljive tudi v primeru, ko imamo koristne snovi (npr. vodo). Čista voda (brez dodatkov soli) v velikih količinah, je za organizem toksična.

Glavno vprašanje, ki se poraja v vsem tem je: ali je nivo pesticidov v klasično pridelani hrani dovolj visok, da nam lahko škodi. Marsikdo pravi da ne. Jemo sicer hrano, ki vsebuje zadeve, ki naj ne bi bile tam, ampak jih je tako malo, da jih naša jetra še vedno lahko predelajo. Učinek kmetijstva na okolje je nekaj popolnoma drugega. Pesticidi, umetna gnojila, hormoni… vse to se nekje nalaga in lahko deseže nevarne koncentracije. Kar je v hrani nam ni nevarno.

Še več. proti dodatkom v hrani poteka že kar prava vojna. V osnovi pa je večina E-jev popolnoma naravnih in v uporabi že iz časov naših babic. Recimo:

E153# Rastlinsko oglje Črna barva, pigment v oglju. Uporablja se v marmeladah, bonbonih in sladiču. V Avstraliji je dovoljena le različica pridobljena iz rastlin. Prepovedan v ZDA

Torej, če jem krompir pečen v žerjavici jem živilo z dodatkom E153 in tega v ZDA očitno ne smem početi, v avstraliji pa lahko pečem krompir samo na lesnem oglju, na tistem iz npr starih gum pa ne.

Ali pa natrijev glutaminat. Tako notoričen, da smo dobili na trgu vegeto natur. Brez E620 in E621. Pa poglejmo, kaj se o tej strašno škodljivi zadevi najde napisano:

Novija istraživanja su pokazala da je glutamat koji nastaje iz hrane glavni izvor energije crijeva. Crijeva imaju veliki apetit za glutamatom i samo 4% glutamata unešeno hranom odlazi u ostatak tijela. To ukazuje da ostatak tijela mora sam sintetizirati gotovo sav potrebni glutamat.

Glutamat u hrani (vezan ili slobodan) ili dodan, u crijevima se pretvara u slobodan glutamat i koristi se za proizvodnju energije u crijevima. Glutamat se također koristi u mozgu kao neurotransmiter. Međutim, krvna moždana barijera koja kontrolira koji tip molekula može ući u mozak, ne dopušta prolaz glutamata. Stoga, mozak sam sintetizira vlastiti glutamat iz glukoze i drugih aminokiselina.

Zbog središnjeg položaja u metabolizmu, glutamat ima važnu funkciju kao supstrat za sintezu proteina, prekursor glutamina, transport dušika, itd.

Torej 96% E620 in E621 porabi črevesje zase in nikoli ne pride v telo. Kar pa pride pa tako ali tako ne gre dalje od jeter. WTF in cirkus okoli nečesa kar so japonci našli v algah pred 100 leti.

NADALJEVANJE PRIHODNJIČ

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Vsaka religija, ki količkaj da nase ima svoje korenine v puščavi. Človek tam najlažje vspostavi stik sam s samo, oropan večine stimulansov ki mu ta stik preprečujejo pa pride do neke univerzalne resnice. Tam spoznaš, da smo ljudje v resnici bratje, enaki, in naenkrat se ti odpre čisto drug pogled na svet.

Pot v Afriko se začne v Genovi. Tam na trajekt pa gas. Kar sledi je serija javljanj na facebooku (če se bo kdo čudil, zakaj takšna oblika).

Maročani zrihtajo carino že na ladji. Žig z jutrišnjim datomom sem dobil včeraj. Je pa slovenski potni list fenomenalen. Nikjer ni vidnega znaka da smo v evropi. Pa sem upal, da mi zdaj, ko imam novega, ne bo treba s cariniki debatirat a rabim vizo ali ne. Nekje se izraz Evropska unija ponovi v vseh jezikih, vendar je v francoščini šele v sedmi vrstici (ko bom prišel domov ga bom pobarval z markerjem).

Maroko je skoraj tisti stari. Uredili so carino. Ni več v centru Tangerja, ampak pošteno stran. Nobenih nadlegovalcev, ki ti za finančno protiuslugo “pomagajo” čez mejne formalnosti. Betonski zidovi, bodeča žica in učinkovitost, ki se je ne bi sramovali niti nemci. Nekaj popolnoma drugega so mavretanijski birokrati v Rabatu. Uradno se ambasada odpre ob 9:00 in zapre ob 15:00. Pol ure sem zamudil. Ampak kmalu izvem, da so odprli 7:30 in zaprli 8:15. Potem začne delovati črni trg.

Z “v ulici za vogalom” kupljeno vizo sem štiri dni drvel proti proti jugu in razmišljal, a je podpis res konzulov ali pa zholj zelo drag ponaredek. Dvomi se razblinijo, ko policaj na meji poskenira potni list in se na ekranu prikaže moja vloga za vizo.

Vstopil v Mavritanijo. V uri pa pol. Se caka tudi 12 ur. Pa nobenemu nadlegovalcu nisem nic placal. Pridejo, ti spulijo papirje in “pomagajo” spulim papirje nazaj, “bom sam, sem ze bil tu”. “Si menjal denar” … “sem” mu jaz nazaj. “zakaj ga nisi pri meni”… In potem gre stran. Za tistih par vrstic na formularju ze ne bom placal 1.27 eur. Cetudi ne znam francosko. Po svoje jim ne mores zamerit vsiljivosti. Garajo za tisti drobiz. Ampak ce me skrbi ali mi je prekupcevalec uturil ponarejeno vizo se mi ne da podpirat lokalne sive ekonomije. In zdaj sem tu…stusiran z opranimi gatami,pospravljenim motorjem in placem za spat vse skupaj za 7 eur. Je pa Ura interneta 0.75 eur. Tipke AETOSM so zbrisane in kake pet minut sem iskal @ ampak to je afrika. Se par mailov pogledam potem pa grem kaj pojest.

Sem mislil dodat kaksne fotke, pa bo treba pocakat, da pridem domov. Tale racunalnik le prepocasi melje.
Sipine. Preden sem startal sem dobil nasvet – ne boj se spustiti zraka iz gum. Po cesti vozim z 2.2 KPa, Pa spustim na 1,5 in padam kot za stavo. Spustim na 1, kasneje na 0,8 in po pesku se vozim kot po asfaltu. Se mi pa zdi, da je pesek pustil davek na sklopki. Bom videl jutri, ko operem motor. No pa ni samo to narobe. Tukaj imajo pesceno plazo dolgo 150 km in ko se peljes po njej pred tabo vzletajo jate ptic, rakci bezijo nazaj v morje in ljudje v ribiskih vasicah se radi slikajo. No in nekaj malega neumnosti in motor zalije val. Voda je spricala cez balanco in kolesa so se zacela pogrezati v mivko. Ko sem zadevo zvlekel na suho motor dvakrat zakaslja in vzge. Le armatura ne dela vec. Ampak za obrate imam usesa, hitrost pa mi kaze GPS.

Tu imamo pesceno nevihto. Vidi se na drugo stranceste to je pa tudi vse. Odlicen dan za opravke. Odpeljal sem se do avtopralnice, pospricali smo motor z vseh strani, tudi po elektroniki pod sedezem, na vrsto pride menjava olja. Nasvet za potrosnike – orodje iz obija je dobro samo za to, da visi v garazi. Zlomil sem kljuc. V delavnici najdemo 13tico in z njo uspesno odvijemovse pomembne vijake za izpust olja. Na vrsto pridejo filtri. Priviti so z 8 milimetrskimi vijaki takega kljuca pa v delavnici nimajo. Ocitno je vse kar je privito z vijaki manjsimi od 10 milimetrov v afriki manj pomembno in lahko brez hujse skode tudi odpade. No pogruntamo nekaksno nadomestilo za pocen nastavek, ki pa deluje po nacelu zagrabim, ko se mi zahoce sicer pa bolj napol. Ko privijam zadnji vijak pokrovcka filtra nastavek najprej preskoci potem pa naenkrat prime in naredi PK. Pa so sli navoji v bloku. In mojster se prikaze z teflonskim tesnilnim trakom (takim vodovodarskim) navije par pjasti na vijak in ga privije. In zadeva drzi. Grem testirat, motor dela ko urca, potegne do 135 na uro in pri tem ne spusca nobenih cudnih zvokov.
Pa se napotek za voznjo skozi semaforje. Ko zacne zelena utripat tega ne opazis. Ko se prizge rdeca pritisnes na gas in gledas levo in desno, ali se tisti, ki imajo zeleno ze premikajo. Tri leta nazaj tega nisem uposteval (pa se policaj je bil v kriziscu), pa se mi eden zabije od zadaj. Potem pa so se name drli zakaj sem ustavil.

Evo zapuscam Nuakchott. Soncek sije, smeti vec ne letijo po zraku in pocasi bom odropotal naprej.

Sem v Marakesu. Precej bolj turisticen. kot je bil leta 2000 ko sem bil prvic tukaj. Kot ene Benetke (drage restavracije, mrgoli turistov in smrdi), samo namesto ladjic in kanalov imamo tu krotilce kac. Nakupil darilca, se najvec denarja je slo za zacimbe. Rabim se eno bombazno majico in ene nogavice (da ne bom smrdel cimrom na ladji) pa imam vse kar sem se namenil imet.
Do Tangerja imam se slabih 700 km brez klancev in peska in mislim, da bo motor zdrzal. Zadnje 1500 km mi nagaja sklopka, na zadnjih klancih pa se mi je ketna podaljsala za kake pol centimetra. Sprva problema s sklopko sploh nisem opazil, uzivasko sem se peljal z 80 km/h, potem pa zapiha malo veter in ne gre nikamor. V klance max 50, sicer pa 70-80. Najprej… to mi je zadnje zezanje po pesku, od zdaj naprej samo po boljsih ali slabsih makadamih, zdaj razmisljam bolj v smeri: lamele ne morejo biti tako tezke, pa navadit se jih moram zamenjat. Na pot z novo ketno (tudi ce ta stara se dela) pa boljsim orodjem… No naslednji januar je se dalec (ali pa tudi ne)

Zvecer je Medina cisto nekaj drugega. Vibrira. Tu se kadi, iz kotlov, zarov, na stojnicah se prodaja, od sadja do bizuterije, kitajske svetlece igracke letijo v nebo, vsake petnajst metrov drugi bend nabija podobno muziko, ki se skupaj s cviljenjem kitajskih igrac in sumenjem peska v balonih z elastiko zlivajo v divjo kakofonijo. Vsi dnevni akterji so se tu. Vprasas se, kako zdrzijo. Ce je cez dan Medina namenjena turistom, ki se v kocijah vozijo med stojnicami je zvecer zadeva obrnjena. Okoli ulicnih nastopacev so zbrani vecinoma domacini. Za kocije ni vec prostora. Tujec bi v tej guzvi kaj kmaliu ostal brez denarnice. Turisti zgolj krozimo med stojnicami in si privoscimo kaksen obrok na dobro osvetljenem mestu.

Pol ure me je zasledoval maneken ovesen z nekimi cofi in bakreno posodo, potem pa zafrustriran odsel, ker ga nisem hotel slikati niti za 50% popust. Podobno usoda je doletela lastnika opice, ki mi je zabrisala ocala na tla. Prodajalec lesene kace mi je slatal po zepu, kjer imam denarnico. Njegovo ime Mohamed Kuskus… japadeja. Ni prav dober zepar tale Mohamed.

Fotografiranje stane. Hocejo evro. Ce je scena dobra placam pol manj. Prodajalec caja je hotel evro. Stopim k naslednjemu. Ta mi dovoli, vnaprej, brez pogojev. Kasneje sem pri njemu spil caj.

Trg je poln policije; pazijo na turiste. Turizem je v Maroku tako pomembna gospodarska veja, da so turisti zasciteni… kot medvedi. Enkrat ze kar nekaj let nazaj slisim zgodbo: Gospa prijavi trgovca da jo je ogoljufal. Policija odpelje oba na postajo, ko sestavijo zapisnik pripeljejo trgovca, do krvi pretepenega v pisarno. Gospo vprasajo: zelite se naprej peljati postopek. V primeru da ga obtozite ga caka 5 let zapora. V Maroku je nadlegovanje nekako znosno. Ko mu nakazes, da ne bo nic te pusti na miru. Nihce te ne cuka za rokav, vlece v svojo stacuno ali kaj podobnega. Izjava: danes gledam jutri bom kupoval je dovolj, da te pustijo pri miru.

Pogajanje za ceno… ce bi kupoval perzijski tepih, potem vsekakor. Ce pa je na mizi lesena kamela 5 evrov??? A se bom pogajal za drobiz? Za nekatere stvari se ne pogajam. Seveda znizam ceno fotografije in od obmejnih preprodajalcev sem dobil boljsi tecaj kot teden kasneje v Nouakchottu. Za drobiz, ki se ti ga doma ne ljubi niti pobrati, ce pade za kavc pa se ne pogajamo.

Maroko – Mavretanija.

Maroko je evropska drzava, z to smolo, da so v Afriki. Je neke vrste test, ce ti je tovrstni svet vsec. Ponuja precej eksoticnega in tujega ob relativni varnosti. Hrana je poceni, prenocisca se da dobiti v razponu od 5 evrov naprej, tudi za trimestne stevilke, pri cemer so tiste najcenejse sobe se vedno bolj ciste od povprecno cistih… recimo v Venezueli  Razdalje so kratke, ob kakrsnih koli tezavah je pomoc za prvim ovinkom. Za 35 eur se da rentat soliden avto. Alpinisti bi temu rekli vrtec.

V Mavretanjij so prenocisca poceni, hrana pa je draga. Vse se pripelje. Po dolgih puscavskih poteh s kamioni, nalozenimi cez vse mere. Nic posebnega ni, ce je na tovor cevi s strani pritrjena se kaksna omara, kaksen suhorobarski svezenj plasticne posode, kaj zivega, pa se kaj. Prijatelju je na pokrov motorja nekoc padla ovca iz enega takih kamionov.

V Mavretaniji se redko kdo zmeni zate. Ce se, so to beraci, ki se jim medli od lakote. Celo policaji na kaksnem oddaljenem check-pointu znajo vprasat za kaksen prigrizek. V zadnjem casu fehtajo se za gorivo. Gasoil – disel esance – bencin je bolj redek. Prides na pumpo in ga ni vec. Ce je je v kanticah. Umazan, da packa filtre, pa se nevarnost obstaja, da mu je primesan dizel – je cenejsi in ce ga prodajo kot bencin zasluzijo vec. Smrt za moj motor. Tokrat sem s sebolj imel dodatnih 30 litrov zaloge. Z borih 12, kot jih zmore originalen rezervoar mi 42 litri zagotavljajo 600 – 800 km, kar je vec kot dovolj da pridem do dobre pumpe. Zanimivo, da tudi takrat, ko sem bil v pesku (na 70 km je bilo 30 km peska, od tega vsaj polovico hudega) ni zrl vec kot 7.5 l/100km. Z 75 kg krame: 10 kg same kante za bencin, 30 l bencina, 10 l vode in 25 kg ostalega. Najtezja je seveda fotografska oprema (stojalo; tri objektivi) orodje, sotor, spalka, gorilnik, nekaj hrane… za oblec bolj malo.

Puscava govori francosko. Za poti se je uveljavil izraz piste, oznake, ki kazejo pot so balise. Vcasih so to betonski stebricki, ali obicajno s peskom napolnjeni sodi, vcasih pa samo kamionska guma, ki jo kot crno piko v svetlem pesku opazis ze na dalec. Ko imas tezave reces merde, in ko sem na koncu neskoncnega peska (no po pravici so bile samo stiri sipine v skupni sirini cca 15 km) zagledal morje se nekje v mozganih oglasi “mer”. Pa zvezde in tisina. Zagotovo so tudi te v francoscini. Ne predstavljam si, da bi bil tiho v anglescini, italijanscini, ali celo bog ne daj v nemscini.

“Were are you come from?” me vprasa v solidni anglescini.
“What do you think…”
“Espaniol?”
“No”,
“English?”
“No”
“Italian”
“No” Tako obdelava dobre pol evropskih narodov.
“So were are you come from?” koncno izgubi potrpljenje
“Slovenija”
“I have many friends in Slovenia” on meni nazaj.
“No shit”
“Yes yes, they all buy shit from me

Zgodba je sicer stara, zgodila se je v Tangerju, ko sem cakal na trajekt, vendar je tipicna za Maroko. So pa tovrstni prodajalci med najbolj uvidevnimi. Takoj. ko mu omenis. da te ne zanima, ga ze ni vec.

Trg je zjutraj prazen. Stojnice so pospravljene, cistilci v florescentno rumenih jopicih pometajo se zadnje smeti. S seboj imajo celo cisterno z vodo. Nihce ne postopa vsem se nekam mudi, kot da lovijo zadnje trenutke zasebnosti. Ulic ne prepoznam vec. Trgovinice zastrte z zarijavelimi kovinskiumi roletami so v teh jutranjih urah neprepoznavne. Se kratek in umirjen zajtrk in predstava se zacenja znova. Kot v kaksnem futuristicnem filmu, ko se ljudje postavijo na svoja mesta, reziser zatuli “action” in iluzija stece.

Iluzija, v kateri se praznine v nasih dusah obnasajo kot nekaksne crne luknje: srkajo vase vse vec in vse bolj in nikoli ni dovolj. Hocem vec, tukaj, takoj. Opazujem judi na trznici. Se starec zgraza nad svetom, ki ga ne prepozna vec, kaj prodajalec na trznici sploh razmislja, ko ogovarja ljudi, ki se delajo, da ga ne slisijo? Kaj razmisljajo otroci, ki te cukajo za rokav in prodajajo papirnate robcke? Zakaj papirnate robcke mi ni jasno. Po moje nihce prav globoko ne razmislja. Poganja jih strah. Strah starca, da se svet spreminja prehitro, da ga bo izpljunil, kot izpljunemo kot zvecilni gumi brez okusa. Strah otrok, ki jih vlece v crno luknjo, tako kot je povleklo nas zahodni svet.

Cakajo me stiri mrzle noci v sotoru ob avtocesti, potem pa jamranje o skodi na motorju. Zaenkrat pa vse to ni pomembno.

Potem pa West World in preganjanje z Yulom Brynnerjem.

Sem pac malo otozen. Obicajno sem na koncu poti vedno tak.

Ko zremo v kamenček mozaika vidimo razbito ploščico. Če se nam uspe odmakniti vidimo njegov namen. Namen ključavnice ni onemogočiti, ampak odvrniti, preslepiti. Vsako ključavnico lahko razbijemo. Namen bombe ni da eksplodira temveč da grozi. Ko eksplodira je sovražnik mrtev, trpi pa tisti ki jo je odvrgel. Ne trdim, da vidim cel mozaik. Potovanja kot je bilo to mi dovolijo, da za kratek čas uzrem še sosednje koščke.

Nase vlečem mokre cunje, za kake pol ure se bom pokril z deko, da jih malo pogrejem, preden grem spet na mraz.
Včeraj ponoči je začelo deževati. Zjutraj sem pospravil moker šotor, navlekel nase dežni kombinezon in v romantičnem topotanju kapljic po vizirju odropotal z zvokom akrapovičevega auspuha po širni tripasovni avtocesti.
Neglede kako umirjeno sproščujoča je v začetku vožnja z motorjem v dežju, se vedno konča kot sklepno dejanje kakšne grške tragedije.
Prvih sto kilometrov še gre, počasi pa voda najde pot in se počasi in neopazno širi po suhih oblačilih pod zaščito. Naenkrat, še sam ne veš kdaj, si moker do kože.
Konec je vedno enak. Ubil bi pol družine, si iztaknil oči z kavno žličko, samo da bi lahko spal… ne z mamico ampak v sobi, ki ima topel tuš. Čiste rjuhe niso pogoj.
Če se nič ne zakomplicira bom danes popoldne že na trajektu.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

če imel bi lastnosti ptice
bi lahko gnezdil v trnju

če imel bi lastnosti volka
bi zavohal drek že na daleč

če imel bi lastnosti ribe
bi bil debel in otopel kot krap

če bi lahko
bi imel vse to

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

A obstaja situacija, kjer do človeka v nesreči ne moremo izraziti sočutja ampak enostavno lahko rečemo sam si je kriv. Recimo tole:

YouTube slika preogleda

Ali pa tole, ko upaš, da bo mulca svinsko bolela rama, tako, da bo skapiral, kako ga fotr uči bedarije:

YouTube slika preogleda

In zdaj nekaj kar nam je bližje: kako naj sočustvujem z vsemi Vegradovimi, SCTjevimi in podobnimi podizvajalci. V podpisovanje pogodb jih je silil zgolj pohlep. Vsi so vedeli, da veliki ne plačujejo in vendar so videli le pravljične zaslužke. Poznam podjetnika, ki je imel na mizi pogodbo za Stožice, pa jo je vrgel v smeti. V vsakem poslu je prava umetnost kdaj nehat.

Kje je zdaj povezava med vsem skupaj, kar sem nametal na papir? Tako, kot ne morem sočustvovati z udarci, ki jih kasirajo militantni kreteni, približno enako čutim tudi do pohlepnih podjetnikov, ki so v ponudbah za posle videli le hitre zasluške.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Med vprašanji, ki me doletijo, ko se vrnem s kakšnega potovanja je tudi tole: koliko ljudje tam zaslužijo. Primerjava plače po uradnem menjalniškem tečaju je običajno neustrezna. Skozi perspektivo Big Mac indeksa se realna višina plače običajno podvoji, ali celo potroji. Vendar je predstava o višini plače še daleč od življenjskega standarda. Ni važno koliko zaslužiš, temveč koliko ti na koncu meseca ostane, ko pokriješ eksistenčne potrebe in kaj si s tem denarjem lahko privoščiš.

Prebivalci dežel, kjer ne poznajo zime nimajo stroškov z dražjo obleko in obutvijo, z ogrevanjem, s skladiščenjem hrane… In potem so tu še umetne potrebe, ki jih prebivalci revnejših držav (še)nimajo. Na primer:

Je res vsako leto potreben nov tip brivnika in zobne ščetke, ali pa smo v nekem trenutku dobili model, ki popolnoma ustrezal namenu. Kako dolgo nas proizvajalci nategujejo z nepotrebnimi dodatki? Kakšen del našega dohodka se odliva zaradi nepotrebnih dodatkov v avtomobilih, fotoaparatih, računalnikih, televizorjih, pralnih strojih, tekaških copatih, mobilnih telefonih, kuhinjskih aparatih… Nov model je le malo dražji od starega… zakaj potem ne bi nadgradil vsega skupaj. Kaj pa cena novega modela v primerjavi s tistim, ki je še zadovoljeval naše potrebe? Tistim izpred desetih ali petnajstih let? Kaj pa število vseh pripomočkov, ki smo jih potrebovali desetletje nazaj?  Kaj pa naša plača v primerjavi s tisto izpred desetih let? Kljub temu, da plače rastejo nam standard pada. Potrebujemo vse več stvari in te so vse bolj zapletene in zato vse dražje.

V prazgodovinski dobi je veljalo: z enim predmetom je človek zadovoljeval več deset potreb. Z nožem iz kremena je lovil, obdeloval hrano, izdeloval orodje in nakit. Danes za posamezno potrebo potrebujemo več deset stvari. Imamo različne nože za lov, za pripravo hrane, za izdelavo orodja in nakita. Seveda pa poleg nožev za ta opravila potrebujemo še kup drugih reči, medtem, ko je prazgodovinski človek potreboval zgolj nož.

Iz situacije, kjer si z desetimi stvarmi lahko imel 1000 aktivnosti smo zabredli v situacijo, kjer potrebuješ 1000 stvari, da se lahko ukvarjaš z desetimi aktivnostmi. V majici v kateri kolesarim, ne morem smučat. OK, zadnje čase sem pogruntal, da v motoristični opremi lahko smučam, pa v alpinističnem perilu nabiram drva v gozdu, pa še kaj se da, vendar pa v splošnem velja zgoraj napisano.

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Letos sem bil v Egiptu. Le en teden, od tega dva dni v zaporu. V zaporu in pod oboroženo stražo pravzaprav le pet ur, en dan v hotelu iz katerega nisem smel ven, sicer pa pod bolj ali manj očitnim nadzorom tajne policije. Ampak za začetek nekaj malega zgodovine.

Tisti redki, ki pomislijo na ljudi severne Afrike govorijo o Arabcih. To je približno tako, kot če bi, ko govorimo o Slovencih pozabili na  Primorce, Gorenjce, Dolenjce, Štajerce, Korošce, Prekmurce in seveda Ljubljančane.

Čisti Arabci izhajajo iz arabskega polotoka, kasneje, pa so se kot vojaška, kulturna in znanstvena velesila razširili po ostali severni Afriki. Vendar le tam, kjer je puščava. Dežele, ki so preveč različne od njihove domovine jih niso zanimale. Med širjenjem so seveda naleteli na lokalna ljudstva, ki so jih bolj ali manj uspešno integrirali v lastno kulturo. In prav stopnja integracije je tista, ki nekako določa duh posamezne države , oziroma področja severne afrike.

Če kot skrajni ekstrem arabske ga pogleda na življenje vzamemo združene arabske emirate, bomo lažje razumeli razlike med posameznimi severnoafriškimi državami. Te razlike lahko nato brez posebnega tveganja pripišemo vplivu ljudstev, ki so  tam živela pred prihodom Arabcev.

Kdor je kdaj obiskal kakšen Katar ali Dubaj  (pa pri tem ne mislim poleta do hotelov in nazaj), ve da smo vsi, ki nismo Arabci manjvredna rasa, s katero se ni vredno niti pogovarjati.

Bolj se odmikamo od arabskega polotoka manj se to čuti in večji je vpliv staroselcev.

Najzgodnejši vpliv so pustili Feničani, ki so v V Siriji, Libanonu, Jordaniji in Izraelu predstavljali večino, proti zahodu pa se zlivali z vplivi lokalnih ljudstev.  V Egiptu so bili to Nubijci iz današnjega severnega Sudana, V Libiji, Alžiru in Maroku pa Berberi in Tuaregi. Vsi ti narodi (z izjemo starodavnih Egipčanov) niso bili nikoli državotvorni, njihov način življenja je plemenski. Kasneje so prihajali še drugi, vendar bolj v smislu ustvarjanja trgovskih postojank kot nekega kraljestva. Državi podobno organizacijo so prinesli šele Arabci.

In če po eni strani ta neverjetna pestrost zagotavlja očitne razlike med posameznimi področji imamo po drugi strani dokaj podobno filozofijo reševanja ekonomskih, administrativnih, varnostnih, in ostalih, z obstojem države povezanih težav.

Če na kratko povzamem, to kar se dogaja v Tuniziji se lahko zgodi kjerkoli na južni obali mediteranskega morja. V Jordaniji so nevarnost že zavohali, takoj spustili cene bencina in znižali davke. Upajo, da bodo tako vsaj nekoliko dvignili raven splošnega zadovoljstva med ljudmi.

Dogajanje v Tuniziji je pokazalo, da v severni Afriki vre pod površino. In v tem loncu je še najbolj vroč Egipt. Alžirija z dogajanjem v 90tih in teroristični napadi na turiste v Egiptu nekako ne sodijo v to, kar mislim prikazati, čeprav so omenjeni odmevni dogodki posredno tudi posledica tistega na kar bi rad opozoril. Opozoril bi rad na življenje malega človeka. Kar sledi, se nanaša na Egipt, velja pa za vse države severne Afrike.

Ko povprečen turist po vrnitvi iz Egipta sestavi spomine, občutke in frustracije dobimo skoraj tipično sliko Egipta: bolj ali manj nadležni prodajalci kiča ob piramidah, ter fantastična postrežba v pregrešno dragih hotelih na obalah rdečega morja. Takrat, ko ne ležijo na plaži ali pa se kregajo z domačini večina njih buli v televizijo, tisti redki, ki se jim ljubi pogledati čez ograjo pa vidijo smeti. In to je pa tudi vse.

Pravi Egipt je skrit s policijskim spremstvom, ki poskrbi, da resnica ne zaskrbi od vsega naveličanega turista.

Moje težave so se začele, ko sem se odločil, da bom na moji poti v Sudan z motorjem prekrižaril zakotne vasice ob Nilu, in prav v tistih dneh, je na tistem območju nekdo pobil šest policajev.

Na svojih poteh se rad pogovarjam z domačini in čeprav ne znam arabsko, oni pa ne angleško se je še vedno izkazalo, da v komunikaciji ni večjih težav. Dobrih deset let izkušenj bluzenja po arabskem svetu mi je prineslo sposobnost, da se povabim nekomu v goste. In tako sem se odločil, da bi prespal v neki mali vasici. Po prihodu v hišo so mi ponudili večerjo, pokazali, kje bom spal, nato pa je sledilo obredno razkazovanje gosta sorodnikom in prijateljem. V muslimanski kulturi je gost velika čast. Sploh pa tak, kakršnega v vasi še niso videli.

Razdelil sem nekaj kemičnih svinčnikov, otrokom nekaj prstnih lutk, nekdo je na sredo trga privlekel stol, pokrili so ga s preprogo in me, kot kakšnega kralja posedli nanj. Šunder okoli mene je naraščal, razdelil sem še par kemičnih svinčnikov in lutk, nakar so se moji gostitelji odločili da sem utrujen in me odvlekli nazaj v hišo. Tam nas je že čakala tajna policija.

Sledil je odhod na policijsko postajo kakšnih pet kilometrov stran. V začetku zgolj formalen obisk se je z vidno zaskrbljenim obrazom mojega gostitelje dokaj hitro poslabšal. V sobo je vstopil stražar z (sklepal sem da nabito) šibrovko in meril vame. Izkazalo se je, da imajo težave z mojim potnim listom.

Kar jih je zmotilo je bila obilica viz, za države, ki slovijo po terorizmu (Mali, Mavretanija, Sudan) za nameček pa še žig vstopa v ZDA. Če temu prištejemo še poboj policistov ter posledično živčnost tistih, ki so preživeli dobimo vsesplošno oboroženo paranojo.

Preprosti ljudje v Egiptu verjamejo,  da so teroristi američani, ki se razstreljujejo po cerkvah in zažigajo avtobuse polne turistov zato, da bi sprli muslimane in kristjane.

Za nameček domačinom ni dovoljeno sprejemati tujcev na svoje domove, kar je Egipt postavilo na zaenkrat edino mesto držav, v katere se zagotovo ne bom več vrnil. Potovanje, kjer mi ne dovolijo spoznati ljudi zame nima nikakršnega smisla. Kupi ruševin me na žalost pač ne zanimajo.

Situacija je postala resna, dovolili so mi poklicati konzulat, vendar se je v dobri uri situacija uredila. Od sicer slabovoljnega poveljnika sem dobil opravičilo in imel sem občutek, da je zadeva zaključena. Pa ni bila.

Pol ure kasneje, ko sem še tičal pod odejami se je policija oglasila še enkrat. Tokrat z željo, da grem prenočevat v hotel. Ni bilo druge, kot da sem se strinjal. Kljub temu, da je hotel je plačala policija, na oknih ni bilo rešetk.

Naslednji dan sem ugotovil, da mi brez spremstva policije ne dovolijo oditi. Ob sedmih, ko sem se pojavil na vratih hotela je receptor obvestil policijo, čakal sem jih kakšne dve uri, sledil pa jeskoraj 6 urni vodeni obisk raznoraznih uradnih oseb in ene petih zaporniških sekretov (ko sem živčen imam ponavadi drisko). Napetost je stopnjevalo dejstvo, da mi tokrat niso dovolili poklicati konzulata. Zadeve so se magično uredile takoj, ko sem opustil namero potovanja proti jugu in izrazil željo po vrnitvi v Kairo. Z besedami tam je cesta, dobrodošel v Egiptu, sem bil izpuščen. Takrat sem pomislil da sta izraza welcome (v arabskem svetu) in fuck you (pri nas) nekako zelo sorodna in pomenita nekaj zelo podobnega.

Od konzulata v Kairu sem dobil namig, da podobno sranje lahko pričakujem vsakič, ko bom pomolil nos izven običajnih turističnih pasti. Poleg tega bi se lahko zgodilo, da me po vrnitvi iz Sudana ne bi več pustili noter. Konzulka mi je povedala, da so se tisto noč pri njej oglasile vse mogoče frakcije organov javnega reda in mira, pogrešala je le tajno policijo.

Nekako sem ji obljubil, da me ne bo treba vleč iz zaporov prav vsak dan, tako, da je odločitev o potovanju v Sudan padla v vodo.

Pa sem mislil, da me zajebava, ko sem pri njej doma ob “po slovensko skuhani” župci poslušal: matjaž ne delaj neumnosti, da te ne bo treba vleč iz kakšnega zapora… No, poklical sem jo čez dva dni… No vsaj fotoaparata mi niso razbili…

Na poti do Sueza nisem imel nikakršnih težav. Še več. Sploh mi ni bilo treba vleči potnega lista iz žepa. Zadostovalo je že samo moje ime. V Suezu sem se odločil da zavijem za kakšen dan ali dva še na Sinaj, zaradi česar sem moral dvakrat pokazati potni list, potem pa so moji čuvaji ponovno vedeli po katerih poteh se bom potikal.

Vse skupaj je bilo na koncu malo smešno. Ko sem se sredi puščave ustavil, da dolijem gorivo, ali pa ko sem fotografiral, je bil v nekaj minutah bo meni policijski avto z vprašanjem, ali imam težave. Ko sem nadaljeval so nadaljevali tudi oni. Enkrat je naključje, petkrat pa… Ko sem hotel zaviti na cesto, ki je sicer prevozna s terenci (torej tudi z mojim motorjem) se je od nekod narisala skupina policajev, ki mi zaradi moje varnosti ni dovolila nadaljevanja. Sklepal sem, da dežurni spremljevalec s svojim vozilom tam ne more za mano.

Ko sem še zadnjič prespal v stanovanju konzulke v Kairu je ob mojem motorju spal nekdo v sumljivo dragi usnjeni jakni, uradni čuvaj garaže pa jo je v trenutki, ko sem stopil po motor pobrisal in ni težil za bakšišem tako kot prvič. Očitno ga je zelo skrbelo, da bi ga kdo povezal z mano.

V Aleksandriji sem nato preživel še predzadnji dan mojega izleta ob zbiranju potrebnih dokumentov za izhod iz države. Tu so bili pogovori s policisti bolj sproščeni, z enim sva se celo dobila naslednje jutro na kavi. In tako je iz pogovorov s konzulko, policajem in ostalimi vpletenimi (za katere upam, da jih ob mojem odhodu niso pretepli) nastala naslednja slika Egipta:

V Egiptu imajo strahotne težave z izobrazbo javnih uslužbencev. Izobraževanje policajev je izredno drago, zato so nižje strukture praviloma neizobražene (nepismene). Dajo jim sicer orožje, vendar brez nabojev. Zaradi pomanjkljive izobrazbe so ti ljudje nesposobni kakršne koli samostojne odločitve. Držijo se zapovedanih postopkov nepričakovanem poteku situacije pa visijo na telefonu v upanju, da bodo dobili nadrejene, ki prav tako visijo na telefonih s svojimi nadrejenimi.

Policija v Egiptu je izredno brutalna. Osumljence pretepejo na smrt, ter jih ponoči odvržejo na cesti. Statistično te ljudi prištejejo prometnim nesrečam. Teh je okoli 600 na mesec. V to številko niso všteti primeri, ko poškodovanec umre na vožnji v bolnišnico.

O brutalnosti egipčanske družbe priča tudi naslednji podatek: v medsebojnih pretepih, ter kot posledica fizičnega kaznovanja učiteljev vsako leto v egipčanskih šolah umre kakih 70 otrok.

Italijani so s sredstvi evropske skupnosti hoteli popisati prebivalce Kaira. Uradni številki osem milionov nihče ne verjame, govori se o petindvajsetih, ali celo tridesetih milijonih. Nihče ne ve, koliko je dnevnih migrantov in koliko od njih jih sčasoma ostane v mestu. Četudi imajo prijavljeni prebivalci Kaira pravico do nekakšne socialne pomoči večina za to pomoč ne ve. Tako imajo predele, kjer živijo neprijavljene že tri ali štiri generacije.

Egipt ima sicer politiko gradnje stanovanj za mlade po izredno ugodnih pogojih. Če primerjamo višino plače solidne službe (npr učitelja) v Egiptu in v Sloveniji, se za tako količino plač, kot v Egiptu dobiš stanovanje, v Ljubljani dobil kvečjemu kakšno garažo v Kosezah. Vendar pa je stanje vse prej kot rožnato. Mladih, zaposlenih, ki si lahko privoščijo kredit je v primerjavi z 85 milijonsko populacijo egipta izredno malo, samih stanovanj pa v primerjavi s številom tistih, ki bi si ta stanovanja lahko celo privoščili še manj.

Če vse to še ne bi bilo dovolj, težave povzroča recesija v Evropi, saj najprej ostajajo brez dela številni zdomci, ki se tako vračajo domov in še povečujejo množico nesrečnih in nezadovoljnih.

Nemiri pa se začno, ko se na ulici zbere dovolj veliko število nezaposlenih, nesrečnih mladih fantov, starih 20 – 25 let, polnih testosterona.

Videl sem rešilca, ki je s prižganimi lučmi in sireno za eno uro obtičal v prometnem kaosu. Ljudi, za katere pet evrov pomeni že veliko denarja. Pretepeno mularijo, medtem, ko so jih tlačili v policijski tovornjak. Tam policaji nimajo kombijev temveč v modro pobarvane 10 tonske kamione z majhnimi okenci na kesonu. Osumljenega bombnega napada na Koptsko cerkev v Aleksandriji so pretepli do smrti. Verjetno ni bil nič kriv, saj tisti ta pravi krivci pravočasno zbežijo. Če se mi je zdelo, da je del Venezuele ob Kolumbijski meji najbolj oborožen del urbanega sveta sem te dni spremenil predstavo. Po novem vodi Egipt. Egipt ima že 10 let proglašeno izredno stanje. Letos ga nameravajo podaljšati. Govori se celo o uvedbi policijske ure. Slovenskemu fotografu so v zaporu razbili fotoaparat. Na trajektu za domov nas je bilo deset motoristov. Prav vsi smo imeli takšne ali drugačne težave. Stari predeli Kaira in Aleksandrije se sesedajo sami vase.

Po drugi strani pa na obali rdečega morja rastejo hoteli v katerih vas samo spanje pride več kot 1000 evrov na dan.

Naslednje leto grem v Libijo. Dokler je Gadafi še živ bo tam mir. Med ljudi, ki tako močno tehtajo vsako besedo, da jim med dvema stavkoma na obrazu prebereš  toliko grimas, kot jih povprečen Evropejec ne spravi skupaj v pol leta. Težava je le v tem, da je v Libiji nujen uraden vodič. Če se bom temu lahko izognil, grem zagotovo.

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »